"Geslo, s katerim je že zgodaj uokviril svoj mandat, 'Hočem revno Cerkev za revne', je uresničeval od prvega dne, 13. marca 2013, ko je po malem osuple vernike na Trgu svetega Petra pozdravil s preprostim 'Dober večer, bratje in sestre'. Skorumpirano kurijo je zavzeto čistil ves mandat. Kardinalom in škofom je jemal neupravičene dohodke in položaje; na te je zlasti ob koncu mandata postavljal ženske. Bil je prvi papež, ki je verjel – in to tudi glasno povedal -, da prihodnost Cerkve leži v ženskih rokah. Bil pa je tudi realen politik, ki je vedel, da mora doktrinarne meje spoštovati, sicer ga čaka razkol: duhovništvo je ostalo v moški domeni, prakticiranje homoseksualnosti greh.
Papež Frančišek se v zgodovino morda ne bo zapisal kot velik teolog, zagotovo pa bo obveljal za človeka z velikim srcem. Kdor je v nedeljo gledal dokumentarec na hrvaški državni televiziji – o papeževih nenapovedanih petkovih obiskih 'na terenu' -, se je lahko o tem prepričal. Ti obiski – pri ljudeh z duševnimi boleznimi, intelektualnimi primanjkljaji, pri prosilcih za azil ali žrtvah trgovine z ljudmi – niso bili le vljudnostni, propagandni. Bili so živ, ljubeč stik z ljudmi, ki so jih zaznamovale krivice in trpljenje. Nekoč je osebno v enem dnevu stisnil roko več tisoč zbranim migrantom. Ženskam, žrtvam trgovine z ljudmi, pa se je, denimo, opravičil, ker se Cerkev in on sam nista dovolj angažirano posvetila preprečevanju tega zla. Tudi kar zadeva 'sramoto vseh sramot', spolne zlorabe, je naredil vidne korake naprej. Včasih, tako se zdi, ga je izdala naivnost, lastna dobrim ljudem. Ni verjel, da so kardinali, ugledni škofje in čaščeni umetniki sposobni takšnih monstruoznosti. Cerkveni mlini so zato neredko mleli prepočasi."

