V loži bazilike sv. Petra se je spomladi 2013 pojavil precej presenetljivo, potem ko se je iz Sikstinske kapele prikazal beli dim, signal, da je papež izvoljen, v loži sv. Petra se je Frančišek na velikonočno nedeljo 2025 poslovil. Koliko simbolike! Mariborskega ordinarija, ki je bil pred leti iz Rima poslan urejat cerkvene zadeve doma, so zadnji papeževi dnevi spominjali na poslavljanje ugašajočega Janeza Pavla II. pred 20 leti in gotovo ni edini. Po tednih v rimski bolnišnici zaradi zahtevne pljučnice, ko je bil nekajkrat na pragu smrti, a se je izvlekel, in tednih počasnega okrevanja, ki so jih prekinjala nenadna, nepričakovana pojavljanja v javnosti, kakršno je bilo tudi zadnje, za velikonočni "urbi et orbi", je 266. papež, ki so mu zadnja leta hitro pojenjale moči, tako da je Katoliško cerkev vodil na invalidskem vozičku, vsemu navkljub presenetil tudi z nenadno smrtjo v izteku velike noči.
Vmes, od pripotovanja s skromnim kovčkom v Rim, na konklave, ko je mislil, da bo kmalu na poti nazaj v Buenos Aires, a je volitve zapustil kot papež: prvič Južnoameričan, prvič Neevropejec, prvič jezuit, je relativno kratkih 12 let mandata. Bolj progresivnega, kot so želele trde linije, in bolj tradicionalnega od liberalnih upanj. Da je kompromis, so bile ocene, ko je začel papeževati. Vendar: kompromis, ki varuje tradicijo. Po osebi papeža po Frančišku bomo znali zanesljiveje dati ime pravkar zaključenemu pontifikatu, in vendar je težko ne misliti, da po dosmrtnem Janezu Pavlu II. in upokojenem Benediktu XVI. šele Frančiškovo slovo zapira dobo prehoda na sedežu Petrovega naslednika. Papež "s konca sveta" je revolucioniral, in vendar pod črto manj, kot se je prognoziralo, da bo. Odšel je z verjetjem, da zlo le ne bo premagalo dobrega, in vendar tudi poglavar največje verske skupnosti in najstarejše diplomacije na svetu ni mogel zaustaviti niti ene vojne. Že dolgo noben pontifeks ni zapustil tako nemirnega sveta. Že dolgo življenje na vseh koordinatah ni bilo tako malo sveto, tako zelo nespoštovano, nemoč pred bogovi vojne tako porazna.
V današnji milijardi in pol katoličanov je veliko povednih podrobnosti. Petina vseh katoličanov živi v Afriki. Na Evropo tudi pade 20 odstotkov svetovne katoliške skupnosti, a katoliški epicenter stara celina ni že dolgo (čeprav bi uradni podatek, da je skoraj 40 odstotkov vseh duhovnikov v Evropi, sugeriral nasprotno), in to stanje so utrdili čas, demografija in tudi poteze zadnjega papeža. Največje pomanjkanje duhovnikov, razkorak med številom vernikov in številom klera, je v Južni Ameriki, Afriki. Generalno pa je na svetu vedno manj posvečenih oseb, na svetovni ravni upada število bogoslovcev. To je ta trajnožareča realnost, nepreplezan zid tako v cerkveni centrali kot v najbližji ali v najbolj oddaljeni župniji. Frančiškova doba se je najprej te probleme in pozneje tudi potencialne rešitve trudila poimenovati, za kaj več je zmanjkalo ne samo časa.
Ekspresno se pred prihodom kardinalov dobesedno iz vseh koncev sveta v Rim zdaj osvežujejo seznami (papirnatih) kandidatov za naslednjega papeža. Je kje kdo, ki bi znal naprej? Gotovo je in nujno je. Ni pa gotovo, da bo takšen prvi po Frančišku.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
