Ameriška platforma za prevoze na zahtevo, dostavo in različne druge storitve Uber je v Sloveniji začela delovati ta teden. Kot so sporočili, bodo sodelovali izključno z vozniki, ki imajo vse potrebne licence, ter dosledno upoštevali pravila glede cen prevozov. Spremembe zakonodaje zaradi prihoda te družbe na trg prevozov niso predvidene, so povedali na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo. Pojasnili so, da ne sodelujejo v postopkih, povezanih z njenim vstopom na slovenski trg.
Uber je postal globalno prepoznaven, ker uporabnikom omogoča naročanje prevozov in storitev prek aplikacije, ki poveže potnike in druge stranke z Uberjevimi pogodbeniki. Uber je postal na nek način svetovni sinonim za razvoj tako imenovane delitvene ekonomije ("sharing economy"), četudi je bila ta označba za mnoge sporna, hkrati pa eno najbolj prepoznavnih podjetij v tem sektorju. Ustanovljen je bil leta 2009 v San Franciscu v Kaliforniji, ustanovitelja pa Travis Kalanick in Garrett Camp. Idejo za Uber naj bi dobila leto prej v Parizu, ko sta imela ob obisku neke konference težave z iskanjem taksija. Camp je začel razvijati osnovno idejo aplikacije za naročanje prevozov. Uber je omogočil, da uporabniki prek aplikacije naročijo prevoz, spremljajo prihod vozila v realnem času in brezgotovinsko poravnajo vnaprej določeno ceno. Uber je uvedel sistem dinamičnega določanja cen, to pomeni, da se cena vožnje poviša v času prometnih konic, med dogodki ali ob slabem vremenu. Uber je omogočil posameznikom, da postanejo vozniki s svojimi vozili, ne da bi za poslovanje plačevali drage licence, kot so veljale za taksiste, vozniki so sami določali delovni čas in so se lahko prijavljali za delo kadarkoli. Uber je omogočal tako uporabnikom kot voznikom, da so ocenili drug drugega po vsaki vožnji, kar je vzpostavilo nadzor kakovosti, saj so slabi vozniki ali potniki izgubljali dostop do platforme ali pa so imeli manj posla. Prvotno ime podjetja je bilo UberCab, storitev pa so prvič testirali leta 2010 s črno limuzino. Aplikacija je bila v prvi fazi namreč omejena na luksuzne prevoze.
Obdobje širitve in pretresov
Med letoma 2011 in 2012 je sledila širitev v New York, Chicago, Pariz, slednji je bil prva mednarodna lokacija Uberja, in London. Iz imena so odstrani besedo Cab (taksi), da bi se izognili pravnim sporom z regulatorji prevozov s "klasičnim" taksijem. Takrat so začeli omogočati tudi prevoze s cenejšimi vozili in za bistveno nižjo ceno. Uber je tako hitro pretresel trg, saj je sploh v začetku ponujal storitve za bistveno nižje cene, s tem pa je nemudoma postal velika konkurenca taksi službam. Med letoma 2013 in 2015 je sledila eksplozivna rast, Uber pa je pridobil več milijard investicij za širitev, mnoge tudi iz tveganega kapitala. Razmahnile so se nove storitve (UberPOOL, UberBLACK, UberEATS ...), čemur je sledila ekspresna globalna širitev v številna mesta in na nove trge. A temu so sledili tudi množični protesti taksistov in tudi pravni spori, saj naj bi korporacija zaobšla lokalne zakone o taksi prevozih. Istočasno pa se je Travis Kalanick znašel v številnih škandalih (seksizem, tožbe zaradi notranjih razmer in kulture, podjetju je grozila tudi zvezna preiskava zaradi uporabe lažne različice aplikacije za prevoze, s katero naj bi zavedli preiskave o morebitnih kršitvah lokalnih zakonodaj ...), zato je leta 2017 odstopil kot izvršni direktor.
Njegov odhod je zahtevalo pet največji vlagateljev. V Uberju so takrat zapisali, da gre za drzno potezo, s katero je potrdil svojo predanost podjetju. Na vrh podjetja se je povzpel Dara Khosrowshahi, nekdanji šef Expedie, največje spletne potovalne agencije v Ameriki. Prevozno-tehnološki gigant je bil tedaj vreden že skoraj 70 milijard ameriških dolarjev. Vodstvo Uberja se je nadejalo, da so glavni viharji mimo in se bodo osredotočili na izboljšanje ugleda in večjo skladnost poslovanja z regulacijami. Novi šef je napovedal bolj etično in transparentno delovanje.
Uber deluje v več kot 70 državah po svetu in v več kot 10.500 mestih.
Borzna kotacija in izgube
Leta 2019 je sledila prva javna ponudba delnic (IPO) na newyorški borzi. A je bil borzni začetek nepričakovano zahteven: težko pričakovana borzna kotacija je delničarjem odnesla skoraj desetino. V prvih devetih mesecih leta 2019 se je tako izguba približala sedmim milijardam in pol ameriških dolarjev. Po letu 2020 je Uber začel še dodatno širiti poslovni model na področju mikromobilnosti (kolesa in skiroji), obenem se je še okrepil v segmentu dostave hrane in se širil v logistiki (Uber Freight). Podjetje se je začelo bolj osredotočati na zeleni prehod, torej uporabo električnih vozil. Njihov cilj so ničelne emisije do leta 2040. Svojo enoto za samovozeča vozila so prodali podjetju Aurora. V Auroro so vložili še 400 milijonov dolarjev, da bi kot strateški partner imeli dostop do njegove platforme. Razvoj lastne tehnologije za samovozeča vozila je Uber takrat stal več sto milijonov dolarjev. Varčevalni ukrepi v podjetju so temu programu sprva prizanašali, a pandemija covida-19 je iz četrtletja v četrtletje prinašala nove izzive, so tedaj poročale agencije. Prihodki so se leta 2020 zmanjšali za 18 odstotkov.
Pot v trajnost in dobiček
Krivuljo jim je nato le uspelo obrniti navzgor. Leta 2023 je Uber dosegel dobiček v višini 1,89 milijarde ameriških dolarjev, kar je bil izjemen obrat. Leto 2022 so namreč še končali z izgubo devet milijard dolarjev. Program zvestobe Uber One ima okoli 20 milijonov članov, kar že predstavlja okoli 30 odstotkov vseh rezervacij podjetja. Uber se je iz mestnih središč razširil tudi v predmestja, kjer je uporaba storitev manj pogosta, a bolj donosna, saj je dosegel višje cene in veliko več vnaprejšnjih rezervacij. Povezal se je denimo tudi z vodilno brazilsko aplikacijo za dostavo hrane IFood. Še vedno pa se sooča s številnimi pravnimi spori, denimo v Združenem kraljestvu gre za davčni spor glede DDV. A pod črto je Uberju uspelo razviti model, ki mu omogoča trajnostni razvoj in visoko dobičkonosnost. Širitev Uberja na nova tržišča še vedno spremljajo kritike in protesti, tako glede upoštevanja nacionalnih zakonodaj kot pravne varnosti pogodbenih izvajalcev.
Ali je Uber res platforma delitvene ekonomije?
Odgovor ni enoznačen. Platforma omogoča, da vozniki uporabljajo svoja vozila, kar pomeni, da delijo svoje vir (avto, kombi, čas ...) z drugimi. Prav tako povezuje posameznike, ki iščejo prevoz, z vozniki, ki prevoz ponujajo. A na drugi strani Uber deluje kot klasično podjetje, ki pobira provizijo od vsakega prevoza. Vozniki so neodvisni (pod)izvajalci, niso (so)lastniki platforme.
Dr. Marko Pahor z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani je že leta 2016 zapisal, da je "po mojem mnenju Uber zelo daleč od tega, kar naj bi delitvena ekonomija bila. V najboljšem primeru je Uber le spletna platforma, ki nekako demokratizira opravljanje prevozov z zmanjševanjem vstopnih ovir, izničuje monopolno moč obstoječih ponudnikov in tako odpravlja mrtve izgube, ki s tem nastajajo." V Sloveniji že vrsto let deluje spletna platforma prevozi.org, ki je tudi lep primer delitvene ekonomije, je dodal.
Protesti in težave
Uber ima vseeno bogato zgodovino spornih praks; denimo v Kaliforniji so voznike najprej spodbujali, naj ignorirajo lokalne predpise, obenem pa so obljubljali, da bodo pokrili morebitne kazni. V Turčiji so Uberjevo aplikacijo celo prepovedali zaradi neplačevanja licenčnin za taksiste. Razvili so orodje Greyball, ki je omogočalo prikrivanje delovanja pred regulatorji v mestih, kjer storitev ni bila pravno verificirana. Vozniki Uberja so pogosto protestirali zaradi nizkih plačil, pomanjkanja ugodnosti in nestabilnih delovnih pogojev. V več mestih so bile večkrat tudi stavke proti Uberju, njihovi vozniki pa so zahtevali boljše delovne pogoje. Denimo v Avstraliji so vozniki izrazili tudi zaskrbljenost zaradi preslabih varnostnih standardov.
Druge taksi službe so Uber obtoževale nelojalne konkurence zaradi izogibanja vstopnim pogojem na trg. Uber ima danes tudi veliko več globalne konkurence, kot jo je imel ob svojih začetkih, saj je v vseh letih prišlo do obsežnega prestrukturiranja panoge. V nekaterih mestih, denimo v Londonu, so za Uber uvedli stroge regulacije, v Nemčiji so sprva lahko delovali le s profesionalnimi vozniki z licenco. V nekaterih državah, na primer v Bolgariji, na Madžarskem in na Danskem, je bil vmes tudi prepovedan.
