Bil je to čas, ki ga nismo poznali. Čas dotlej nedoživetega. Svet se je ustavil v hipu. Niti predstave nismo imeli, v čem smo se znašli in kaj bo to pomenilo za prihodnost. So pa, prav tako v hipu, stvari, ki so bile še trenutek dotlej neodložljive, lahko počakale. In nova realnost je nekako sprožila ta refleks zaobljube, da pa res ne bomo več hiteli. Da nič ni tako pomembno kot zdravje, življenje.
Pred petimi leti smo ustvarili predstavo, da bo svet po tej globalni krizi postal bolj pravičen, solidaren, z več posluha za ljudi. Namesto tega pa je – skoraj paradoksalno – nastopilo obdobje cenovnega razraščanja, ki se je tiho, a vztrajno zasidralo v naš vsakdan. Hrana, energenti, stanovanja, prosti čas – vse je dražje. In čeprav uradna inflacija v Sloveniji v zadnjih mesecih kaže znake umirjanja, občutek med ljudmi ostaja enak: življenje je postalo predrago. Življenje je draginja.
Pravzaprav so bili že temelji postavljeni napačno; medtem ko so se nekateri borili za ohranitev delovnih mest, so drugi prav zaradi pandemije služili veliko več kot kadarkoli prej. In je neenakost postala novi standard.
Ko so se med pandemijo ustavile globalne dobavne verige, so mnogi proizvajalci in trgovci najprej opozarjali na višje vhodne stroške. A to je bil le začetek. Takoj zatem je sledila energetska kriza, sprožena z vojno v Ukrajini. Cene nafte, elektrike in plina so poskočile, kar se je prelilo tudi v cene hrane in izdelkov široke porabe. Potrebne so bile intervencije z regulacijo cen. A marsikaj, kar se je najprej opravičevalo z višjimi stroški, je postalo stalnica.
Ko se je svet znova zagnal, so podjetja ugotovila, da lahko ohranijo visoke cene – in da kupci to, čeprav z muko, sprejemajo. Dobički podjetij, zlasti velikih multinacionalk, so v marsikateri panogi dosegli rekordne višine, tudi v Sloveniji. Gospodarska rast se nadaljuje, dobički so, a ljudje imajo občutek, da je denarja za skozi mesec vse manj. Jasno, tudi plače niso rasle sorazmerno z življenjskimi stroški. In draginja je postala tiha grožnja življenjskemu slogu.
Draginja je tiha razgradnja družbene pogodbe
Drugače povedano: gospodarska logika, ki pravi, da se cene zvišajo, če zrastejo stroški, je v teh letih pogosto služila kot krinka. Cene so se zvišale, ker je trg to dovoljeval. Ker je povpraševanje trdoživo. Ker so kupci obupani. Draginja je tiha razgradnja družbene pogodbe. Ljudje imajo občutek, da delajo več in dobijo manj. Da napredek ni več avtomatski. Da življenje ni več obljuba, ampak tekmovanje.
Za povprečno slovensko gospodinjstvo pomeni draginja kompromis: manj kulture, manj izletov, odlašanje z večjimi nakupi, celo z uresničevanjem sanj. Pritiski na družinske proračune se kopičijo. Stroški osnovnih življenjskih potrebščin rastejo hitreje od plač. Najemnine se dražijo, lastništvo nepremičnine postaja nedosegljivo za mlade. Hrana je v povprečju dražja kot v nekaterih sosednjih državah. In čeprav ima Slovenija relativno dobro socialno mrežo, razpoke postajajo vse bolj vidne.
Po podatkih Statističnega urada RS je življenjski standard sicer nekoliko okreval po pandemiji, a realni razpoložljivi dohodek gospodinjstev je pod pritiskom naraščajočih cen. Povečuje se tveganje revščine, predvsem med starejšimi, mladimi, samozaposlenimi. In ko gospodinjstva več porabijo za osnovno preživetje, manj vlagajo v prihodnost – v znanje, zdravje, varčevanje.
Draginja ni naravna nesreča, je pa tudi posledica naravnih nesreč. In letošnja suša bo nova priložnost za krinko dviga cen osnovih življenjskih potrebščin - hrane. Pa čeprav je jasno, da hiperprodukcija vsega, ne le hrane, ustvarja presežke, ki jih kot družba ne moremo porabiti. In jih dejansko ne potrebujemo. Draginja je tudi rezultat političnih odločitev – ali njihove odsotnosti. Država je z regulacijo cen energentov delno ublažila najhujši šok, a večina trga je še vedno prepuščena logiki "kdor zmore, naj plača". Sistemskih rešitev, kot so davčna razbremenitev nižjih dohodkov, ciljno subvencioniranje hrane in najemnin ali investicije v dostopno stanovanjsko politiko, je še vedno premalo.
Poleg tega ostaja Slovenija ujetnica modela, ki daje prednost izvoznemu gospodarstvu pred domačo kupno močjo. Ko podjetja poslujejo odlično, a zaposleni le še "shajajo", je nekaj narobe s porazdelitvijo.
Draginja ni le ekonomska tema, je tudi politična in družbena. Pritiska na razredno strukturo družbe, poglablja razlike, krha zaupanje v pravičnost sistema. V času, ko se pripravljajo davčne in pokojninske reforme, moramo postaviti ključno vprašanje: kdo v tej državi plačuje največ za krize, ki jih ni povzročil?
Če bomo draginjo sprejeli kot novo normalnost, se bomo morali odpovedati predstavi o družbi, v kateri ima vsakdo priložnost za dostojno življenje. Če pa želimo ohraniti socialno kohezijo, potrebujemo več kot zgolj upanje, da se bodo cene nekoč same od sebe ustalile.
Potrebujemo politični pogum, regulacijo in solidarnost. Ker življenje ne bi smelo postati razkošje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
