Datum
12. avgust 2023 07:00
Razgradnja okoljske in prostorske politike, ki jo Slovenija vztrajno zanemarja že od 90. let dalje, nam je prisolila klofuto kot še nikdar doslej. Ni odveč omeniti, da je imela naša nova država ob osamosvojitvi močno in resno zeleno politiko (in politike). Jazbinšek, Gantar, Stritih so zagovarjali napredne misli in strategije, med prvimi smo se lotili klimatološke znanosti, že v začetku tisočletja smo imeli službo vlade za podnebne spremembe, ki je zasnovala nizkoogljično strategijo, ki je vključevala tudi krepitev odpornosti države, pa je v klasičnem slogu ugrabitve države ta poniknila v predalih ministrstev, oh, naključje, ravno v času, ko je bilo izredno nujno izpeljati investicijo TEŠ 6. Opozorila, da gre zaradi emisijskih kuponov za nasedlo investicijo, so bila jasna takrat, rezultati so jasni danes. To je le ena od zgodb, ki je zaradi megalomanskih stroškov in finančne luknje pač zelo dobro raziskana. Okoljski in prostorski resor, ki sta do nedavnega bivala skupaj, sta sčasoma postala nekak kompost, odlagališče težav, s katerimi se država nima prave volje ukvarjati, seveda do trenutka, ko pride do interesa.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
