(REPORTAŽA) V slovenski Istri: Samota je že pasé in Obala spet živi

Excuse me, do you have a moment? (Oprostita, utegneta za trenutek?), poskušamo na avtobusni postaji v Piranu nagovoriti mlada turista, da bi slišali razloge, zakaj se tujci odločijo za počitnikovanje v slovenski Istri. Dekle, naloženo s prtljago, v belo-rdečih kopalkah in z velikim klobukom, odvrne: Of course, yes. (Seveda, da). Ko ju povprašamo, od kod prihajata, pa se zarežita v eno: Saj se lahko pogovarjamo v slovenščini. Borštnikova nagrajenka in igralka v Slovenskem mladinskem gledališču Anja Novak in umetnik Petja Kocet, sicer Koprčan, sta prišla dopustovat v Piran. Bone sva prišla izkoristit, čisto nama je hudo, se Novakova zasmeji. Zakaj ravno Piran? Kocet pove: Lepo mesto je. Sam sem iz Kopra, tako da tja nisva ravno mogla iti, Izola pa je tudi stvar zase. Piran sva izbrala zaradi dogajanja. Odpočit sta se prišla od koronske negotovosti, je razbrati iz njunih premislekov. To, kar je bilo letos in lani, je grozno. Napovedi, ki so, so pač slabe. Morda je rešitev, da se vsi cepimo. Jaz se sicer še nisem, a iz drugih razlogov. Ampak ja, čim prej, ker to ni v redu. Vsi vemo, da sta samo še julij in avgust, šli smo na počitnice, v ozadju pa ves čas ostaja pričakovanje slabega, pripomni Novakova, preden jo mahneta proti piranskemu staremu mestnemu jedru.Praznina med mandračem in Tartinijevim trgom, tišina, ki jo zmotijo oddaljeni glasovi vodnih radosti, in udarjanje poletnih sandalov ob pregreta kamnita tla. To je zgodnjepopoldanska podoba središča Pirana, ki je po besedah domačinov letošnje poletje spet tak, kot so ga vajeni, oblegan in s turisti napolnjen. Ljudje so na plažah, zvečer se bodo vrnili, se ob našem pomisleku, da izgleda prazno, zdrzne natakar v Kavarni Piran. Ajhan Djeladini, ki v lokalu streže že šest let, nam po mirni vožnji iz prestolnice, ker gneče na primorki sredi tedna pač ni, postreže kavo in pripomni, da Obala, kljub težkemu okrevanju, ki bo trajalo še več let, vsaj navidezno zopet diha s polnimi pljuči. Manj je prometa, manj je ljudi, je pa bolje od lanskega leta, navrže 22-letnik, ki pravi, da je Slovencev več, od tujcev pa največ Čehov in Slovakov. Le nekaj korakov stran, pred butikom na vogalu, se nam z očmi, verjetno pod masko tudi z ustnicami, nasmiha prijazna prodajalka. Dober dan, prikima in povabi med police. Ko jo vprašamo, kako kaže s prodajo nakita in drugih drobnarij, Ana Celcer izstreli: Ah, ljudje so komaj čakali, da bodo lahko trošili denar, in točno to se dogaja zdaj. Ljudje so sproščeni, pravi, sem ter tja pa jo doleti tudi hecna izkušnja; pred dnevi ji je stranka zabrusila, naj si masko dobro potegne čez nos. A tudi to obdobje bo minilo, z roko zamahne na Primorsko priseljena Štajerka, ki svojega izvora ne skriva: Itak sem za vse Štajerka, takoj me slišijo. Prišlek sem. Pa saj nas je dosti tukaj.Na ulicah so se vsi poznaliV nacionalno, jezikovno in tudi versko raznolik Piran je že 21 let priseljen župnik Zorko Bajc. Čuti se domačina in pove, da je z ljudmi tam spletel dober odnos. Veliko stvari počnemo skupaj in trudimo se povezovati lokalno skupnost. Eden od pokazateljev je župnijski zbor, sestavljen iz najrazličnejših profilov ljudi. Več kot polovica jih je gotovo neverujočih, ampak prihajajo sem, se družijo, se imajo fajn in izpeljejo koncerte, razlaga Bajc. Piran je kar naenkrat spet poln, ugotavlja v belem naslanjaču sredi župnijskega dvorišča, od koder se razprostira razgled na neskončno modrino. Ko je bilo v tem letu zaradi protikoronskih omejitev sedem mesecev pavze, so se na ulicah vsi med seboj poznali in se navadili na luksuz biti sami, pravi Bajc. Piran in podobna turistična mesta seveda živijo od turizma, kar pa včasih pomeni tudi velik pritisk na domačine. Kamorkoli greš, so ulice polne, polne so tudi plaže in povsod se čaka v vrstah. Tako da to kdaj domačinom dvigne pritisk.Spominja se: Če smo pošteni, je bil Piran v letu 2019 verjetno že na zgornji meji zmogljivosti ljudi, pokalo je po vseh šivih. Infrastruktura je pač narejena za omejeno število ljudi in več ne prenese. Zato je bil zdaj po odprtju šok še toliko večji. Župnija sicer stoji dobro, pravi Bajc. Ko govorim s kolegi naokoli, pravijo, da zaznavajo upad nedeljnikov pri mašah. Ljudje so se razvadili vključiti televizijo in mašo pogledati s kavča. Ampak sam tega nisem opazil, morda imam celo kakšen odstotek ljudi pri mašah več. Mogoče zato, ker je le bolj turistična župnija. Preteklo nedeljo je bilo v cerkvi 130 ljudi, le okoli 30 je bilo domačinov.So ljudje, ki za Obalo živijoBajc nas opomni, da smo v občini, ki je specifična na več področjih: Nihče točno ne ve, koliko ljudi živi v Piranu. Imel naj bi okoli štiri tisoč ljudi, ampak med covidom se je opazilo, da jih v Piranu morda dejansko živi okoli 800, ne vem, če tisoč. Slaba četrtina je torej tukaj stalno živečih. Po njegovem je temeljni problem mesta sicer prav to, da je avtohtono prebivalstvo že zdavnaj odšlo, tradicije in občutka posebne pripadnosti pa ni več v tolikšni meri. Je pa, pravi Bajc, še precej Pirančanov, ki s Piranom in za Piran živijo.Duša mesta je gotovo Natalija Planinc, prejemnica zlatega grba v občini Piran, ki nas sprejme v parku, pod magnolijo in s pogledom na obalo. Nekateri pravijo, da je Piran tuga od tuge. Meni se ves čas dogaja, pozimi, spomladi, poleti in jeseni, pravi večna optimistka in si čez noge, ki jih zakriva dolgo vijolično krilo, razprostre letak z dogodki piranskih glasbenih večerov. Pirančani kdaj rečejo, da se premalo dogaja, ampak če si vzameš program, pogledaš, obkrožiš in najdeš kaj zase... preleti dogajanje in pove, da je treba v življenju razmišljati, kaj se da, ne pa, kaj se ne da. Težko grem iz Pirana v ljubljansko Dramo, v času koronavirusa pa sem večkrat šla. Preko zooma sem kupila karto in sem gledala čudovite igre, razlaga. Vse dobre reči so tri, pa pravi naš koprski škof Jurij Bizjak. In jaz imam tri pravila. Prvo je, delati zase. Drugič, delati za svoje bližnje, vnuke, starše, otroke, prijatelje in tako naprej. In tretjič, če misliš, da si dovolj zdrav, delati tudi za druge, razmišlja v piranski lokalni skupnosti aktivna Planinčeva. Med domačini manjka povezanosti, opaža in iskrivo pove: Vsak bi bil glavni. Moj moto pa je sodelovati, ne tekmovati. Če združimo kvalitete vseh, cvetimo.Še eden izmed prepoznavnih obrazov Obale je Drago Mislej - Mef. Izolski pisec besedil za popevke, kitarist, glasbenik, urednik, novinar Še vedno aktivno vpet v delovanje legendarnega tednika Mandrač, si čas za nas vzame tisti dan, ko je v uredništvu najbolj bučno, in tiste trenutke, ko časopis počasi roma v tisk. Ne da bi se s tem prav veliko obremenjevali, a smo izračunali in ugotovili, da je letos 30 let, odkar ga izdajamo, pove, ko ga povprašamo, kako je z Mandračem. Naše zanimanje, o čem poročajo največ, hudomušno komentira: Mi nismo klasični lokalni časopis, ne pišemo o mački, ki je zbežala na streho, čeprav bi to nekateri radi. Ali pa, da bi hvalili občino kar naprej.Izola je mesto in tudi vasNikamor se mu ni mudilo in sedeli smo v lokalu Pri Kralju. Pri tistem, po katerem je nastala pesem Dobrodošli (v bife Pri Kralju), ki sta jo s soavtorjem in zdaj že pokojnim Danilom Kocijančičem poslala na Melodije morja in sonca. Na to opomni tudi spominska tabla ob vhodu. Z Danilom sva bila enkrat tukaj in mi je rekel: veš, jutri je zadnji rok za oddajo, imaš ti kaj? Pa sva si rekla, zakaj pa ne bi naredila reklame za ta bife, nas je popeljal v leto 1982. Takratni lastnik, ki se je pisal Kralj, nama je rekel, da če prideva na festival, naju časti en teden. In sem ga vprašal, kaj pa, če zmagava. Pa je odvrnil, da časti eno leto. Pesem sva zložila, nastala je v pol ure. Poslala sva jo in zmagala. A lastnik je že kmalu prosil za prekinitev pogodbe, se je zasmejal Mef.Življenje v Izoli je fajn, zato vsi hodijo sem, nam je dejal in dodal, da Izolani v mestu še vedno živijo v polnem pomenu besede. Nismo dovolili, da turisti v celoti zasedejo javne prostore. Kar vidite tu naokoli, so vse domačini. Mi smo navajeni, da gremo ven, nismo v hišah, doma, je pokazal na ljudi v intimni uličici, ki so ji nadeli ime Largo pri špini. Po njegovem jim je uspelo narediti kombinacijo mesta in vasi: Mesto po izgledu in vas po odnosih med ljudmi. Če ste opazili, se vsi pozdravljamo. Medtem ko sedimo dobro uro, k Mefu pristopi okoli deset ljudi in izmenjajo kakšno besedo. Ko pripomnimo, da smo mislili, da pač pozdravljajo njega kot priljubljenega Izolana, pove: Ne, ne, to je drugače, vsi se pozdravljamo. Zadnjič je bil tukaj Dalaj Eegol in mi je rekel, ej, tukaj v Izoli so sami Kitajci. Sem mu rekel, kakšni Kitajci, jaz nisem videl nobenega. Ko je vztrajal, sem mu rekel, naj pove, kje jih je videl. Pa je rekel, da je šel po ulici in je kar naprej slišal: čao, čao, čao Adijo, na pol nagi turistiKakšen pa je odnos ljudi do lokalne oblasti? Mef pravi, da tak kot v vsaki vaški skupnosti: Župana ocenjuješ po tem, koliko je naredil dobrega, in če ugotoviš, da ni nič dobrega, si nanj jezen, če pa je, pa obratno... Ampak hvaliti se nihče ne upa preveč. Problem je samo v tem, da vedno volimo ljudi, ki jih v bistvu ne bi smeli. Ker se za politiko zmeraj bolj odločajo ljudje, ki se za to ne bi smeli. In potem si prisiljen med temi ljudmi izbirati. Odločitve niso več, da izbiraš najboljšega med dobrimi, ampak najmanj slabega med slabimi, pravi. Z novo prepovedjo zbiranja in piknikovanja na plažah bodo sicer oškodovani predvsem ribiči, ki so si tam radi spekli ribe in spili kozarec ali dva, pove Mef. Se mu pa zdi primerno, da kopalke v mesto po novem odloku ne sodijo več: Trgovina, ki je na trgu, ni trgovina v avtokampu, kjer eventualno lahko greš v kopalkah. Samo to - naj se zavedajo, da je plaža tam. Ko greš v mesto, pa daš majico gor. Mi tukaj živimo, to je za nas normalen delovni teden, ljudje hodijo v službe in niso na dopustu.Bilo je neokusno, da si bil na večerji ali na kulturnem dogodku, s teboj pa na pol nagi turisti, pravi tudi mlada Kris Dassena. Članica upravnega odbora izolskega kluba študentov na vprašanje, kje v Izoli se zbirajo mladi in kje se lahko srečamo, brez pretiranega razmisleka odgovori, da v Hangar baru, ki ga kot eno izmed izolskih družabnih stičišč omeni že Mef. Dassena sicer pove, da je življenje na Obali lahko videti zelo idilično, pa to ni: Mladi v resnici tukaj nimamo tako zelo lepega življenja. Sploh v Izoli, kjer žal še vedno nimamo mladinskega centra oziroma dobrega prostora, kjer bi se družili. To pomeni, da se moramo družiti po barih, zunaj, v parkih, na plažah. Nezadovoljni so nad delom novega občinskega odloka, ki ureja zbiranje na plažah in prepoveduje organizirana druženja, veseljačenja. Celo mladost sem poletne večere preživela na plaži ob vinu in kitari. Žal mi je, da tega za mlajše generacije očitno ne bo. Nočnega življenja po njenih besedah tako rekoč ni: Izola je mesto penzionistov. S tem se šalimo, ampak to je resnica. Šala z grenkim priokusom. Ni več ambasade Gavioli, ni lokalov, ki bi prirejali koncerte, ker imajo toliko težav s pridobivanjem dovoljenj, pove mlada Izolanka.Od kriptovalut do stanovanjaV klubu študentov so sicer veseli lastnega prostora, ki ga prav zdaj s sredstvi iz participativnega proračuna prenavljajo. Opozarja pa Dassena: Že dvajset let nam politika obljublja mladinski center. Verjetno se bo v naslednjih letih gradil na parceli bivše tovarne Arigoni, ker je občina pridobila to parcelo. Ampak ne moremo vedeti, ali bo zares tako. V volilnih kampanjah je mladinski center vedno med top prioritetami, a še nikomur ni uspelo te obljube obdržati. Popelje nas po plaži ob Svetilniku in iskrivo pojasnjuje predele svojega mesta, čeprav Izolo presoja kritično: Zelo rada bi živela tukaj do konca svojih dni, če lahko tako rečem, ampak se bojim, da to iz več razlogov ne bo možno. V prvi vrsti zaradi službe, v drugi vrsti pa zaradi stanovanjske problematike, ker bom zelo težko prišla do nepremičnine oziroma si privoščila normalno stanovanje z normalno najemnino. Da je nepremičninski trg na Obali ponorel, pritrjuje agent Matej Furlan iz agencije Re/Max iz Kopra, ko ga ujamemo med ogledi. Kupcev ne manjka, problem pa je ponudba, ker je ni oziroma je je zelo malo. Prav to, da ni ponudbe, sploh pa dvosobnih stanovanj, ki so po Furlanovih besedah v slovenski Istri najbolj zaželena bivalna enota, je razlog, da so cene visoke. Če govorimo o povprečjih starogradenj v Kopru, že dosegajo tri tisoč evrov za kvadratni meter. Govorimo o neki normalni bivalni enoti, v katero se lahko kupec vseli, ko jo prevzame, je pojasnil Furlan in dodal, da je podobno v Izoli, medtem ko v Portorožu in Piranu cene sežejo tudi do štiri tisoč evrov za kvadratni meter.Na naše vprašanje, kdo je trenutno najbolj na lovu za nepremičninami, Furlan odgovori, da vsi: Od mlajših, od 30 let naprej, do starejših, upokojencev, ki bi se na Obalo na stara leta želeli preseliti iz svojih domačih krajev. Na pomislek, kdo si lahko privošči nepremične s tako vrtoglavimi cenami, odvrne, da med mladimi izstopajo tisti, ki so s kriptovalutami zaslužili in uspeli čez noč. Veste pa, da ostaja tista klasika okoli petdeset let, ko imajo ljudje že nekaj premoženja in si lahko privoščijo nepremičnino. Na nepremičninskem trgu sicer po njegovih besedah pogrešajo novogradnje, ki da bi se prodajale kot suho zlato, predvsem v koprski občini: Pogrešamo, da bi se začelo graditi, s čimer bi na trg prišla nova stanovanja, starogradnje pa bi posledično postale bistveno bolj dostopne.Medtem v Portorožu Ne, zdaj zapiramo, odvrne varnostnik na portoroški plaži, ko ga tik pred deseto vprašamo, ali je prehod na pomol še dovoljen. Skomigne in nadaljuje: Tako je zdaj, od desetih zvečer do šestih zjutraj so pomoli zaprti in fizično varovani. S prazne plaže zaidemo v priobalni bar, kjer je že na daleč slišati razposajeno družbo. Emma, Besmir in družba se sicer največ družijo na Meduzi, kot domačini poimenujejo del portoroške plaže, tisti dan so na pijači po odigrani odbojki na mivki. Zbrana družba ne skriva, da je pivo ali več njih po službi običaj, poleg tega pa udarijo tudi karte. Večinoma remi in enko, pove Emma. Med karanteno smo se bili navajeni zadrževati v bližini enega hotela, ampak zdaj so nas začeli preganjati od tam. Turisti so nazaj, se zasmeji. Ob očitku, da po druženjih za njimi ostajajo smeti, na kar je na socialnih omrežjih junija opozarjal župan Đenio Zadković, pa se zgrozi: Tega ne počnemo. Prihajajo turisti in njim je navadno bolj vseeno za tukajšnje kraje.Pol sedem kaže na uri naslednji dan, ko se napotimo po Belokriški cesti do obale. In izriše se klasična slika zgodnjega morskega jutra, sonce že pripeka, lokali se šele odpirajo. Kdaj zapiha vetrič, ko se mimo pripelje zgodnji kolesar, tudi rekreativci med tekom že hlastajo za vse toplejšim zrakom. Na enem izmed pomolov pa gruča deklet, sede povezana v krogu. Ste še včerajšnje ali tako zelo zgodnje? jih vprašamo. Mlade Ljubljančanke presenetijo: Ob petih smo prišle peš iz Pirana, zaželele smo si sončnega vzhoda. Ko se mesto že dokončno prebudi, je portoroška plaža že klasično napolnjena, ni pa sredi tedna kot mravljišče, ki bi bilo moteče. V daljavi se nam, tako da je nemogoče zgrešiti, nasmiha Slavko Ivančić. Glasbeni ustvarjalec in nekoč predsednik krajevne skupnosti je kot umetniški vodja v zadnjih dneh živel in dihal za današnji festival Melodije morja in sonca. Štirideset let obeležujejo letos, ne pozabi povedati Ivančić v Oštariji Portorožanka. Tukaj je njegova baza, pove. O sebi pravi, da brez Portoroža ne more. Tudi Portorož ne zmore brez festivala, ki so ga za svojega vzele generacije glasbenikov in glasbenih ustvarjalcev. Kako močno mesto diha s festivalom, ga vprašamo. Melodije morja in sonca so portoroške, vedno so bile in vedno bodo, z zanosom pove. A ugotavlja, da domače mesto s festivalom sicer živi slabo: Že leta in leta, žal. Štirideset let Melodij morja in sonca je fenomenalen jubilej in dogajati bi se moralo cel teden, pravi Ivančić in doda, da bi si v resnici vsi želeli biti mali San Remo in za festival živeti, kot zanj živijo v Italiji. V Portorožu si želi več kulture in kulturnih dogodkov. Ostali so določeni prostori iz preteklih časov in vse bi se dalo narediti. Ne sovražiti mularije in ji nasprotovati, ampak korakati z njo naprej, je kritičen, ko ugotavlja, da z Obale odhaja mladina. Problem je samo v tem, da vedno volimo ljudi, ki jih v bistvu ne bi smeli. Ker se za politiko zmeraj bolj odločajo ljudje, ki se za to ne bi smeli. Drago Mislej - Mef Celo mladost sem poletne večere preživela na plaži ob vinu in kitari. Žal mi je, da tega za mlajše generacije očitno ne bo. Kris Dassena Obvarovati Izolo pred havba partiji Župan izolske občine Danilo Markočič nas sprejme v občinskih prostorih. S tem ko so se določeni ukrepi sprostili, se je življenje dejansko počasi vrnilo v stare tire mediteranskega utripa, ljudje sedijo na klopcah, se pogovarjajo, se družijo, komentirajo, in to je tisto, kar smo pogrešali, pove in doda, da je mesto dinamično, ob tem, da se v poletnih mesecih število prebivalcev poveča za tretjino. Znamo živeti z morjem in domačini si prostor lepo razdelimo z obiskovalci. Zelo redko boste namreč videli domačina, da bi se šel okopat zjutraj in ob šestih šel domov. Takrat gredo komaj na plažo, že zato, ker je takrat bolj mirno. Nedavno je v Izoli začel veljati odlok o javnem redu in miru, ki vsebuje tudi prepoved gibanja v kopalkah, brez oblačil ali dela oblačil nad pasom ali pod njim na javnih površinah, razen na območjih kopalnih voda. Prav tako so prepovedani rezerviranje površin na plažah z brisačami in organiziranje piknikov na kopališčih, parkiriščih in drugih javnih površinah ter popivanje in prenočevanje v parkih, na tržnicah in avtobusnih postajališčih. Po županovih besedah so se z zadnjim želeli izogniti havba partijem, ki so se dogajali na plažah in za sabo povlekli določene težave, od hrupa do kurjenja in smeti. Odlok ima sicer več priporočil. Tukaj so še prosjačenje, metanje papirčkov in še, da ne naštevam vse, na kar so ljudje opozorili, smo v tem odloku sprejeli, pravi župan in doda, da se je slabo vzdušje predtem odražalo pri domačinih in tudi pri obiskovalcih. Če povlečem črto, lahko rečem, da če se v mestu domačin počuti dobro, se zagotovo tako počuti tudi gost, je poudaril in še povedal, da so se odločili, da bodo najprej opozarjali, če pa to ne bo dovolj, bodo sledile kazni. Načrtovanje v turizmu je preteklost Ukrep s turističnimi boni je bila direktna pomoč vsem nam, ki delamo v turizmu. Smo se pa morali prilagoditi in se zavedati, da je to drugačna publika. To so ljudje, za katere veš, da ne bodo toliko trošili, in to so tudi ljudje, ki morda prej nikoli niso prišli na počitnice. Moramo pač razumeti, da imajo neki svoj budžet. Ampak gost je gost, razlaga Andrej Babnik, predsednik portoroške krajevne skupnosti in tudi direktor Maestrala, d.o.o. V portoroškem penzionu imajo okoli 70 ležišč in vse imajo polno. Cene za prenočitev se, izhajajoč iz spletne ponudbe, začnejo pri 90 evrih za dvoposteljno sobo. Imamo ceno, ki je verjetno sprejemljiva za marsikoga. Naš standard ni ravno pet zvezdic, pač imaš, kar imaš, in to upravljaš, pravi Babnik. Na vprašanje, koliko so zaradi turističnih bonov cene zvišali, pa odvrne: Zakaj bi jih? Jaz ne morem upravičiti višjih cen, če gostu nisem ponudil boljše usluge. Vsi bi pošiljali cene v nebo. Ampak oddelati bo treba celotno sezono in imeti polno od začetka do konca. To lahko izpelješ samo s ceno, ki pije vodo. Stvari se lahko zaradi negotove epidemiološke situacije čez noč spremenijo, še opozarja Babnik. Pa ne govorimo o neki paranoji, ampak mi kot turizem ne moremo planirati niti ene stvari več. Turistična industrija je v blaznem krču. Meni je bilo primarno, da ohranim ljudi. Ker če nimaš ljudi, tudi če bi lahko delal, ne moreš delati. In to se dogaja. Ljudje zapirajo, ker nimajo osebja.

(REPORTAŽA) V slovenski Istri: Samota je že pasé in Obala spet živi

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano