(REPORTAŽA) Obiskali smo Libeliče: "Mi ne govorimo, ampak 'mornjemo', in se ne pogovarjamo, ampak se 'prauhamo'"

V obmejnem gručastem naselju ob robu Libeliškega polja pod Libeliško Goro živijo Libeličani, v slovensko zgodovino zapisani kot svetel zgled narodne zavesti. Da so trmasti, jim pravijo, a sami so predvsem ponosni, s svojo zgodbo. Sto let bo letos minilo od enkratne zgodovinske prelomnice, posebne, intimne zgodbe domoljubnih Korošcev, ki se po "porazu" na plebiscitu 10. oktobra 1920, ko so jih priključili Avstriji, niso predali. Na vso moč so se borili, vztrajali dve polni leti in naposled dosegli svoje - vrnitev k matični domovini. Kakopak, kot množice pred nami, smo se ob zavedanju posebne vloge pri koroškem plebiscitu v Libeliče odpravili z veliko mero spoštovanja in občudovanja, tudi v iskanju uporniškega duha, (koroške) trme, vztrajnosti in poguma. Nismo bili razočarani.