Če je bila postavitev Žogice Marogice leta 1994, kot si jo je zamislil legendarni lutkar Tine Varl, poklon mojstru lutk Antonu Jezovšku, je obnovitvena predstava, ki jo je leta 2014 naredil Danilo Trstenjak, poklon obema mojstroma, Jezovšku in Varlu.
Datum
6. september 2025 07:00
Pred 31 leti, 18. marca 1994, je Žogica Marogica v Lutkovnem gledališču Maribor priletela skozi okno Babice in Dedka. Bilo je leto obletnic. Dve desetletji sta minili od profesionalizacije tega, kar so mariborski lutkarji v mestu počeli že desetletja, in Tine Varl (1940-1925), legendarni lutkovni režiser in pedagog, takrat že tudi direktor gledališča, ki je prispeval levji delež k njegovi profesionalizaciji, si je zamislil, da bi obletnico proslavili z novo postavitvijo Žogice Marogice. Lutke mojstra Antona Jezovška (1905-1992) so takrat štele štirideset let, torej še dvakrat toliko kot gledališče.
V petek, 29. avgusta 2025, je 599 ponovitev pozneje zunaj Lutkovnega gledališča Maribor na Vojašniškem trgu lilo kot iz škafa. Bil je zadnji teden Poletnega lutkovnega pristana. Ura je bila neobičajno pozna za otroško predstavo, toda v preddverju se je trlo otrok in odraslih. Bilo je nekaj minut pred osmo zvečer, ko so otroci s konic svojih škornjev in robov pelerin otresli dež in ga pustili pred Veliko dvorano.
V nadaljevanju preberite:
- Kako so lutke mojstra Antona Jezovška preživele čas in bile skrbno obnovljene.
- Kdo danes oživi Babico, Dedka, Zmaja Tolovaja in Žogico.
- Zakaj je Miha Bezeljak kot otrok poslušal Žogico na kaseti "kot mantro v eno".
- Kako so včasih na gostovanjih odigrali tudi devet predstav na dan.
- Zakaj v ansamblu mariborskega lutkovnega gledališča skorajda ni igralca, ki ne bi znal odigrati vsaj ene vloge v predstavi.
- Kaj vse se dogaja v zaodrju.
- Koliko predstav bodo še odigrali, preden se bodo lutke preselile v lutkovni muzej nedaleč od odra.
V petek, 29. avgusta 2025, je 599 ponovitev pozneje zunaj Lutkovnega gledališča Maribor na Vojašniškem trgu lilo kot iz škafa. Bil je zadnji teden Poletnega lutkovnega pristana. Ura je bila neobičajno pozna za otroško predstavo, toda v preddverju se je trlo otrok in odraslih. Bilo je nekaj minut pred osmo zvečer, ko so otroci s konic svojih škornjev in robov pelerin otresli dež in ga pustili pred Veliko dvorano.
V nadaljevanju preberite:
- Kako so lutke mojstra Antona Jezovška preživele čas in bile skrbno obnovljene.
- Kdo danes oživi Babico, Dedka, Zmaja Tolovaja in Žogico.
- Zakaj je Miha Bezeljak kot otrok poslušal Žogico na kaseti "kot mantro v eno".
- Kako so včasih na gostovanjih odigrali tudi devet predstav na dan.
- Zakaj v ansamblu mariborskega lutkovnega gledališča skorajda ni igralca, ki ne bi znal odigrati vsaj ene vloge v predstavi.
- Kaj vse se dogaja v zaodrju.
- Koliko predstav bodo še odigrali, preden se bodo lutke preselile v lutkovni muzej nedaleč od odra.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
