Prihaja iz velike družine. Dvanajst otrok je bilo pri hiši, on, kot pove že ime, najmlajši. "Kot svetopisemski Benjamin v Jakobovi družini," se posmeje. Imel je, pravi, lepo otroštvo. Ob vodi, rasel je namreč v Mlinčah, v občini Žitara vas, v vasici, skozi katero teče reka in je bila znana po številnih mlinih. Doma in v vasi se je govorilo izključno slovensko. Benjaminov oče je bil kovač, nadaljevalec 450 let dolge hišne kovaške tradicije, obenem so imeli še kmetijo in v sedemdesetih letih celo bencinsko črpalko. Kovačijo je kasneje prevzel starejši, zdaj že pokojni Benjaminov brat. Kar devet od dvanajstih otrok se je šolalo in danes so razpršeni po vsej Avstriji, njihovi otroci pa po vsem svetu. Brat, ki je nadaljeval kovaško obrt, si ni ustvaril družine, po njegovi smrti pred tremi leti pa je domačijo kot najmlajši podedoval Benjamin. Ne živi tam, a skuša ohraniti, kar se da, tudi staro kovačnico, ki seveda ne dela več. Tako je domačija v Mlinčah postala poletno stičišče velike Wakounigove družine, raztresene po svetu.
Kdaj ste ugotovili, da ste rojeni za podjetništvo?
"Za poklic gospodarstvenika, trgovca v zunanji trgovini sem se odločil že pri petnajstih, v času, ko sem obiskoval Slovensko gimnazijo v Celovcu."
Kaj naredi dobrega trgovca? Komunikativnost, obvladanje jezikov?
"V gospodarstvu je izjemno pomembno, da se lahko z ljudmi pogovarjaš in da nimaš predsodkov. V tem smislu, da vsakogar spoznaš sam, ne da se zanašaš zgolj na to, kar govorijo drugi. Seveda sem imel srečo, da sem rasel v veliki družini, kjer je bilo treba delati, tako sem se naučil tudi odgovornosti. Delo zame ni problem, problem je delati z ljudmi, ki ne razumejo ali nočejo."
Seveda niste takoj šli na svoje?
"Ne, sem se pa takoj odprl v svet, kajti mešano izvozno-uvozno podjetje Sateko v Gradcu, pri katerem sem se leta 1986 zaposlil, je poslovalo po Evropi in svetu. Lastniki so bili iz Slovenije in Srbije, soudeležena je bila tudi Zveza Bank v Celovcu. Tako sem imel možnost spoznati bivšo Jugoslavijo, Evropo, tudi Avstralijo. Zunanjetrgovinska izobrazba, pridobljena v Gradcu in Švici, mi je prišla pri tem zelo prav, enako obvladanje jezikov, zato sem lahko hitreje napredoval."
Dom in svet
Benjamin Wakounig živi na rodnem avstrijskem Koroškem, kjer si je z ženo Sonjo Kert, prav tako koroško Slovenko, prevajalko, podjetnico, ustvaril dom, posel pa ga vodi po svetu, od Kanade do Japonske. Svetovni popotnik po očetovem zgledu je tudi starejši sin Saša, ki je študiral na Dunaju, v Sydneyju in Tokiu, trenutno pa dela v gospodarstvu v Nemčiji. Mlajši sin Jonatan je študiral, prav tako gospodarstvo, v Celovcu, zdaj nadaljuje na Dunaju. “Sinovoma ne bi hotel predpisovati, kaj in kje naj delata, ampak mislim, da bo mlajši, ki je že delal v mojem podjetju, bolj povezan s Koroško. Ko opazujem njune prijatelje, generacijo, vidim, da se nekateri hočejo vrniti, drugi gredo svojo pot, vsi pa si želijo narediti kaj iz tega našega prostora,” ugotavlja Benjamin.
“Koroško res zapuščajo ljudje, a mislim, da se bo tudi to počasi spremenilo. Deželni glavar Peter Kaiser in njegova politika sta veliko pripomogla, da so se razmere tudi za koroške Slovence izboljšale. Sam še pomnim, kaj vse se je nekoč dogajalo, zato vem, kaj govorim. Seveda idealno nikoli ne bo, izboljšanje pa je veliko. Zame je pomembno, da lahko povsod govorim slovensko, ne da bi me pisano gledali ali mi celo rekli, naj bom tiho.”
“So vprašanja, s katerimi se ne ubadam. Če bi jutri prišla nacionalizacija in mi vse pobrala, podržavila, kaj naj naredim, sem pač živel v takšnem času! Bo pa prišla druga generacija in spet kaj ustvarila. Tudi nacionalizacije v Jugoslaviji, na primer, ne bi bilo, če ne bi bilo druge svetovne vojne, kako naj vplivaš na to ... Človek mora gledati, da v času in okolju, v katerem živi, nekaj ustvari, in to na lep, pošten, korekten način.”
V gospodarstvo mora tisti, ki zna delati, ne tisti, ki je blizu vladajoči stranki
