Ko pri naših zahodnih sosedih omeniš Sanremo, srce Italije zaigra. A prav toliko kot pevci in bleščeče oprave festival zaznamuje eno ime: Pippo Baudo. Za Italijane je bil preprosto Pippo – večni voditelj, zvezda in srčna vez. Kar šest desetletij je bil najbolj prepoznaven obraz italijanske televizije.
Rodil se je 7. junija 1936 v majhnem sicilijanskem mestu Militello in Val di Catania. Sprva je študiral pravo, a hitro je začutil, da je oder njegov pravi dom. Diplomiral je, srce pa ga je nato vodilo drugam. Ob koncu 50. let je zasedel pianistično mesto pri orkestru Moonlight, kar ga je postopoma pripeljalo pred televizijske kamere. Pravi preboj je prišel s šovom Settevoci leta 1966, ki je postal petletna stalnica. V enem zamahu je Baudo postal ime, ki ga je poznal vsak Italijan.
Leta 1968 je prvič stopil na oder festivala Sanremo. Do leta 2008 je festival vodil kar trinajstkrat, kar je še danes rekord, ki ga bo težko preseči. Italijani so ga zaradi njegove izredne karizme in humorja poimenovali Superpippo. Baudo je na festival vedno gledal kot na družinski spektakel. Pet večerov, bleščeče obleke, nepozabne pesmi in trenutki, ki so vpisani v zgodovino italijanske televizije.
Desetletja kasneje se Italijani še vedno spominjajo trenutka iz leta 1968, ko je moral zaradi Louisa Armstronga močno improvizirati – z belim robcem je pomiril vznejevoljenega džezovskega mojstra, ki ga je pošiljal k vragu, in ohranil gladek potek večera. Njegov občutek za improvizacijo in mirno držo je Italijanom dal občutek, da se ne glede na težave ali nepričakovane situacije v vsakem trenutku lahko zanesejo na Pippa.
Z njim se je vedno srečno končalo
Leta 1995 je med festivalom gledalec stal sredi dvorane Ariston in grozil, da bo skočil. Pippo je reagiral mirno, s toplino in humorjem ter situacijo pomiril v živo v prenosu. Drugi nepozaben trenutek je bil, ko Elton John ni mogel priti. Baudo je z improvizacijo, šalom in torto prikazal, kako ostati gentleman in ohraniti občinstvo v čudovitem vzdušju. Njegov talent za krizno upravljanje v živo ni bil le profesionalen trik, temveč del njegovega čarobnega šarma, ki je gledalcem dajal občutek varnosti in domačnosti.
Baudo ni bil le voditelj, ampak tudi odkritelj talentov. Laura Pausini mu je bila hvaležna in ga klicala "drugi oče", prav on je leta 1993 izbral 18-letnico na Sanremu in ji odprl pot v svetovno kariero. Pod njegovim očesom so zablesteli tudi Andrea Bocelli, Eros Ramazzotti, Giorgia, Al Bano in mnogi drugi. Pippo je bil vedno osredotočen na to, da mladim omogoči odkritje svojega potenciala, brez pretiranega bleščanja ali umetnih zvezdniških pritiskov.
Karizma Pippa je bila neprecenljiva, njegove fraze pa so postale del italijanskega jezika. Pogosto je radovednim gledalcem in sodelavcem rekel: "L'ho inventato io!" – "Jaz sem to izumil!", šala o formatu in lastni legendi. Njegov moto je bil "Perché Sanremo è Sanremo" – "Ker je Sanremo Sanremo", kar izraža festival kot nacionalni fenomen. Iskreno je poudarjal: "Gli italiani mi vogliono bene, e io lo so" – "Italijani me imajo radi, in jaz to vem". Njegova življenjska mantra je bila "Io non mollo" – "Ne obupam", neustavljivo energijo pa so odražale besede: "Se mi fermo, invecchio" – "Če se ustavim, se postaram". Vsem pa je ostala v spominu njegova modrost: "La televisione non si fa con i numeri, ma con le emozioni" – "Televizija ni stvar številk, ampak čustev", ki povzame njegov pristop do televizije.
Od napada mafije do raka na ščitnici
Pippo je krojil tudi druge ikonične šove, kot so Canzonissima, Un disco per l'estate, Domenica In in Fantastico. Premikal je meje gledanosti in dokazal, da ve, kako se Italijani želijo zabavati. Urednikoval je tudi Novecentu, zgodovinskem kvizu s kitarskim orkestrom, in Passo doppio, razglednicam iz življenja slavnih osebnosti. Bil je režiser gledališča Teatro Stabile di Catania v dveh mandatih, prav tako pa je pisal pesmi, med njimi sta Donna Rosa in Una domenica così.
Televizija ni stvar številk, ampak čustev
Baudo je bil tudi borec. Zakon z operno pevko Katio Ricciarelli je trajal od 1986 do 2004, preživel je bombni napad mafije na svojo vilo in premagal raka na ščitnici. Vse to je javno delil, s čimer je postal simbol odpornosti in upanja. Leta 2021 je prejel visoko italijansko odlikovanje. Na malih zaslonih se je zadnjič pojavil septembra 2023 v oddaji Domenica In, ki jo vodi legendarna Mara Venier. Pippo Baudo je umrl 16. avgusta 2025 v Rimu, star 89 let. Italijanski mediji in predsednik so poudarili izgubo, ki je pretresla nacijo. Pogreb je bil 20. avgusta v rodnem Militellu – mestu, ki je dalo svetu legendo.
Festival, vpisan v italijanski DNK
Festival Sanremo ni le tekmovanje v pesmih – je kulturni fenomen, ki je v Italiji in širše postal del nacionalne identitete. Prvič je potekal leta 1951 v mestecu Sanremo na Ligurski rivieri in je hitro osvojil srca Italijanov. Fenomen festivala temelji na večplastnosti: je glasbeni spektakel, družabni dogodek in ogledalo italijanske popkulture. Vsako leto prinaša kombinacijo mladih talentov in uveljavljenih zvezdnikov, klasičnih in modernih zvrsti, kar gledalcem ponuja občutek kontinuitete in novosti hkrati. Festival je sčasoma postal testni poligon za glasbene trende, modne izjave in celo politične razprave, saj je ob vsakem nastopu pogosto prinesel tudi pogovore o aktualnih temah v državi.
Sanremo je tudi televizijska inovacija. Pod Baudovo taktirko so uvedli nove formate, kot so vnaprej posneti intervjuji, žirije in glasovanje občinstva, kar je festival približalo milijonom gledalcev po vsej Italiji. Tudi italijanski humor je postal del festivala – Baudove šale, spontanost in osebni stiki z nastopajočimi so ustvarili prijetno domačnost, ki jo gledalci čutijo še danes. Festival združuje Italijane vseh generacij; ne glede na starost ali politične preference je gledanje Sanrema družinska tradicija, ki se prenaša iz generacije v generacijo.
Po Pipppu Baudu so festival vodili številni priznani voditelji, vsak s svojo karizmo in slogom. Med njimi izstopajo Carlo Conti, ki je festival vodil v letih 2015–2017 in se letos na voditeljsko mesto vrnil, in Claudio Baglioni, pevec in skladatelj, ki je bil hkrati voditelj in umetniški direktor festivala v letih 2018–2019. Njihova vloga je bila ohranjanje tradicije festivala, hkrati pa uvajanje modernih elementov in trendov, ki bi pritegnili mlajše občinstvo. Prav tako sta se festivalu po Baudovi eri posvetila Amadeus in Maria De Filippi, ki sta z mladostnim šarmom, družabnimi interakcijami in močnim občutkom za medijsko prisotnost ponovno poudarila pomembnost festivala kot nacionalne institucije.
Fenomen festivala je preživel desetletja, ker združuje tradicijo, inovativnost, čustva in preprost užitek gledanja, vse to pa je Pippo Baudo vedno znal oplemenititi s svojim šarmom in profesionalnostjo. Vsako leto, ko Sanremo zaživi v Teatru Ariston, občinstvo čuti, da je del nečesa večjega – ne le glasbe, ampak zgodbe, ki povezuje celotno državo. Baudo ni bil le voditelj, bil je legenda, ki je z nasmehom in eleganco povezovala generacije. Njegova zapuščina živi v vsakem glasbeniku, vsaki šali, vsakem očarljivem trenutku italijanske televizije.
