Konec koncev naj vse to priča o družbi, v kateri so umetniški preboji nenehno v znamenju dvoma in finančne negotovosti. Morda je to res tista vrsta "umetnosti", ki je razumljiva, naša/domača in sprejemljiva za estete tipa Alojza Kovšce, tistega, ki se je tako ostro odzval ob Prešernovi nagrajenki.
Medtem je Trump na letni skupščini OZN tekoče prebral svoj do zdaj najbolj odvraten govor, ki mu ga je očitno napisala kar Alt Right: občinstvo ga je poslušalo ledeno mirno. Spomnimo se, da je občinstvo lani njegovo improvizirano blebetanje s samohvalo sprejelo z gromkim smehom. Trump sporoča, da svet ne sme biti globalen, ampak domoljuben; amazonski gozdovi naj torej gorijo v nedogled, ampak samo do meje s sosednjimi državami (enako velja za dim), ZDA naj pošljejo vojsko, da bo pomagala Savdski Arabiji, ki bombardira neko drugo državo ter sproža zgražanje svetovne javnosti, tem bolj, ker v tej državi nepredstavljivo veliko otrok umre zaradi lakote. Pri tej stvari je ključno ameriško domoljubno vprašanje očitno savdskoarabska nafta. Večja država, večje domoljubje? Ali globalno kolonialno domoljubje, razpršeno med največje domoljube? Slika je tako mračna, da zamrači tudi razum.
V nedavni preteklosti smo se prepričali, da dna pravzaprav ni in da je vsako poniževanje, nasilje in neumnost samo stopnica, ki ji sledi še nižja
Vsaj za trenutek se zdi, da državljani razmišljajo in da njihove institucije delujejo v njihovo korist, zaradi česar so bile tudi ustanovljene
