O obstoju skrvne kulturne skupnosti: Staroverstvo med navdušenjem in skepso

Po delih objavljena pričevanja zbiralca ljudskega blaga Pavla Medveščka (1933-2020) o "stari" primorski veri še delijo strokovnjake. Vendarle je resnih presojevalcev dovolj, da dvoma o pristnosti Medveščkove ogromne zbirke in obstoju skrivne kulturne skupnosti, ni več. Po vrsti strokovnih študij je najbolj vneta raziskovalka, politologinja in profesorica dr. Cirila Toplak nedorečeno "staro" vero končno predstavila s primernejšim imenom - naravoverstvo na Primorskem.

Minilo je deset let, odkar so v Goriškem muzeju z zajetnima katalogoma Staroverstvo in staroverci pospremili razstavo zbirke predmetov posoških in širših pripadnikov dotlej skoraj neznane skupnosti. Minilo je tudi deset let od izida knjige primorskega raziskovalca Pavla Medveščka Iz nevidne strani neba. On je predmete muzeju daroval, v knjigi pa po 42 letih hrambe zapisanih spominov zadnjih živečih posoških pričevalcev nekdanje skupnosti z morda pristno primorsko vero, a nikakor religijo, obelodanil javnosti. V navdušenje ljudi, a ne tudi strokovnjakov. Med slednjimi so nedvomeči, a do gradiva kritični, širši raziskovalni projekt pospremili s knjigo Staroverstvo med religijo in znanostjo. Politologinja dr. Cirila Toplak spa je s knjigo "Naša vera": Naravoverstvo na Primorskem, skrivno skupnost umestila kamor sodi - v naravo!

Kako je navdušeno "ljudstvo" spodbudilo strokovno vrednotenje

Skupnosti, ki je raziskovalci še ne morejo časovno in prostorsko umestiti, bralcem ni treba predstavljati. Medveščkove knjige, ki so jo v zadnjih 30 letih postopno razgrinjale, so šle za med. Tako omenjena knjiga kot pred njo Let v lunino senco iz leta 2006, zbirka pripovedi o starih verovanjih na Primorskem, sta bili večkrat ponatisnjeni in razprodani. Ker Medveščka ni vezala prisega posoškim "starovercem", da bo njihova pričevanja objavil šele ob ustrezni legi lune čez 42 let, je skupaj z raziskovalcem svetišč in obeležij Rafaelom Podobnikom v slednji predstavil "staroverce" med Posočjem in Krasom.

Po obeh knjigah so bili posneti številni odlično sprejeti dokumentarni filmi, vse do lanskega Eme Kugler Nekoč v Posočju. Po razstavi v Solkanu je del razstave Goriškega muzeja gostoval v Kanalu, obsežnejši del v tolminskem in cerkljanskem muzeju. Vedno ob odličnem obisku. Vznikala so društva za preučevanje skupnosti, vrstile so se predstavitve, pogovori, simpoziji ...

Strokovnjaki, z izjemo peščice na fakultetah Univerze na Primorskem in že omenjene profesorice na ljubljanski FDV Cirile Toplak, so se držali ob strani. "V nezanimanju (in dvomu) večine etnološke in kulturno antropološke stroke v 'staroverce' je 'ljudstvo' tisto, ki je v gradivu o 'starovercih' prepoznalo svojo dediščino in se s tem na nek način uprlo stroki. Dediščina se odraža v veliki priljubljenosti 'staroverskega' izročila, kot je še ni doživelo nobeno drugo etnološko gradivo ...", so omenjene fakultete pred dobrimi šestimi leti pospremile svoj prvi interdisciplinarni raziskovalni projekt vrednotenja dediščine, ki jo je zbral in dokumentiral Medvešček.

Zaradi navdušenja ljudi je verjeti, da ga na Primorskem ali celo v Sloveniji skoraj ni, ki ne bi vedel, da je Medvešček, tedaj delavec novogoriškega Zavoda za spomeniško varstvo, od leta 1950 do 1975 zbral goro gradiva o tej skupnosti v Posočju, pa tudi na Cerkljanskem in vse do Krasa in Istre. Na Krasu je Boris Čok o pričevanjih svojih prednikov o "veri" leta 2012 izdal knjigo V siju mesečine.

V hostah organizirana skupnost z dehnarji na čelu

Skupnost zadnjih živečih pričevalcev - stricev, neporočenih mož skupnosti - je bila umaknjena daleč v težko dostopne hribe in skrbno prikrita. Brez tega - zaradi preganjanja s strani krščanske vere - ne bi preživela. Organizirana je bila po geografskih "okrožjih" - hostah, ki so jih vodili skrbno izbrani voditelji dehnarji s tremi zapriseženimi. Imeli so svoj represivni aparat - črno vahto in ljudske zdravilce z neverjetnimi znanji ljudskega zdravljenja. Verjeli so v večno življenje, saj je njihova duša (zduhec) po smrti prešla v katero koli živo bitje. To - rastlino, žival ali človeka - so si pred smrtjo izbrali sami. Šlo je torej za "krožno" življenje v enovito razumljeni naravi.

Patriarhalna in organizacijsko nedemokratična skupnost je bila sočasno zelo pravična do obeh spolov in zavezana vsem vrednotam. Temeljila je na sposobnosti voditeljev, zaupanju in povezanosti.

Čeprav lahko poznavanje "političnega" ustroja skupnosti danes ponudi marsikaj koristnega, je bistven njen odnos do narave. Povsem skladno so skupaj s številnimi obredji in svetimi predmeti živeli z njo in od nje, čeprav težko in skromno. Zato je bila edina prasila, nerazumljena kot boginja, narava - Nikrmana. Ravnali so se po luni.

Ves red je bil ustvarjen na poznavanju (in čaščenju) osrednjih gradnikov narave - vode, ognja, zemlje in kamenin. Ob njih - izvirih, vrhovih, jamah ... - so imeli naravna, nikoli zidana svetišča. Iz lesa, predvsem pa kamenja, so oblikovali in postavljali zaščitne predmete. Tročani, v majcene in večje trikotnike oblikovani oziroma postavljeni zaščitniki zdravja narave in ljudi, so najbolj znani. Upravljali so jih z rečnimi prodniki z vdelanimi očmi zanje svetih belih kač.

Ob poenostavljenem opisu skupnosti in dejstvu, da izpuščamo vsa obredja, se zavedamo, da se je desettisoče Primorcev podrobneje poglobilo v skupnost z brezhibno vero v naravo. Skrb za popolno (izjema so le sol in nekaj malenkosti) samooskrbnost so začenjali z vzgojo in skrbnim varovanjem semen. Pa danes?

"Naša" primorska vera?

Kar so ljudje sprejeli kot svojo dediščino, etnologi, arheologi, zgodovinarji ... nikakor niso. Z izjemo že omenjene peščice.

Med prvimi je zanimanje za obsežno zbirko pričevanj, ki jih je hranil Medvešček, pokazal doktor arheologije, zgodovine in etnologije Andrej Pleterski. Spodbudil je natis knjige Let v lunino senco v Založbi slovenske akademije znanosti in umetnosti, kar je pomenilo pomembno legitimacijo tako za gradivo kot za neznano skupnost. Natis je spremljal dvom, da bo 700 izvodov knjige leta 2006 mogoče prodati. Kot smo že napisali, so jo morali večkrat ponatisniti. Podobno tudi leta 2015 izdano, s skoraj 600 stranmi pričevanj zadnjih posoških "starovercev" - Iz nevidne strani neba.

V Letu v lunino senco je soavtor Rafael Podobnik prvič uporabil ime stara vera. Pozneje, ko je že govoril in pisal o rodni veri, je to ime za razstavo in zbornika uporabil Goriški muzej s kustosinjo Darjo Skrt. Pri tem imenu je ostalo. V pogovorih ga je uporabljal tudi Medvešček. V knjigi ga ni zapisal, ker so pričevalci najpogosteje uporabljali ime "naši". Šele Cirila Toplak, ki je od izida knjige z Medveščkom opravila največ dodatnih raziskav, je v knjigi "Našo vero" utemeljila kot naravoverstvo na Primorskem. Pričevalci sami so svojo skupnost označevali kot zlito z naravo, kot način življenja. "Staroverstvo doživljam kot naravo, saj je njen sestavni del. To ni vera, ampak način življenja. O njej ne moreš ničesar prebrati, saj jo živiš ..." je eno od pričevanj v Medveščkovi knjigi.

Potem ko je Toplakova zavrnila poimenovanje stara vera, je zavrnila tudi najpogostejše samopoimenovanje pričevalcev "naša". "Ni dvoma, da so bili ti drugoverni Slovenci 'naši', saj so jasno izkazali pripadnost slovenskemu jeziku in kulturi, le prevladujoči krščanski religiji ne. Sodobna raba 'našosti' za označevanje pripadnosti političnim opcijam, je pomensko in etično najdlje od pomena 'našosti' naravovercev," je prepričana Toplak. Prav tako tudi, da je v poimenovanju pomembno ohraniti vero. "Strahospoštljivo čaščenje narave je bilo ključna značilnost primorske naravoverske kulture in je zato termin tudi dobesedno opisno ustrezen," je pojasnila. Spomnila je, da pridevnik veren v slovenščini lahko pomeni tudi resničen ali zvest. Zvestoba in resnicoljubnost sta ključni vrednoti naravovercev.

Wikipedija o stari veri in čaščenju slovanskih bogov

"Staroverci častijo bogove starih Slovanov ..." beremo v Wikepediji, ki v razlago slovanskih verovanj uvršča tudi posoško skupnost. S čaščenjem slovanskih bogov ta skupnost nima veliko opraviti, kaj lahko pa je na Primorsko prišla z vzhoda. Vsaj toliko je lahko germanskega ali veliko starejšega izvora.

Poimenovanje "staroverstvo" je bržčas povzročilo del skepse strokovnjakov o obstoju klene vere v naravo. Poznavalci Medveščkovega gradiva (dobršen del še ni objavljen) vedo, da pričevalci slovanskih bogov niso poznali. "Medvešček je sogovornike spraševal o staroslovanskih božanstvih, kot so Dajbog, Svarog, Belibog, Perun, Veles, Morana, Mokoš, vendar jim ta imena razen Kresnika niso bila znana," je zapisala Toplak. Prav tako niso poznali troglavega slovanskega boga Triglava. So pa imeli najvišjo goro s tremi glavami za sveto in podobno Snežnik na zahodu.

Slovani so začeli današnjo Slovenijo poseljevati v 6. stoletju. Z njihovimi verovanji predkrščanskega izvora naravovercev torej ni mogoče pojasniti.

Glavnina pomislekov strokovnjakov se nanaša na pristnost Medveščkovega gradiva. Medvešček je bil zelo pedanten mož in njegova metoda se ni pomembno razlikovala od priznanih etnoloških. Vsa pričevanja je kot končni zapis s sogovorniki in ključnim Janezom Strgarjem iz Volčanskih Rutov preveril.

Nihče od oporečnih strokovnjakov ni poznal Medveščka. Tisti, ki so ga, jih zato tu in tam zavračajo kot vzvišene. Dejstvo je, da so znane Orlove etnološke skupine (imenovane po direktorju Etnološkega muzeja Borisu Orlu) ene redkih, ki so v socializmu, kmalu po drugi svetovni vojni, raziskovale odmaknjeno podeželje. Šele sedaj poznavalci na njihovih fotografijah znajo razložiti značilne simbole prikritih naravovercev.

Povsem nejasna časovna opredelitev

Strokovnjaki, ki so pristopili k vrednotenju Medveščkovega gradiva, ne dvomijo več, da gre za predkrščansko skupnost. Ker so njegovi pričevalci pomnili le 14 dehnarjev, so s tem podatkom lahko utemeljili obstoj skupnosti v bližini leta 1500. Šlo je za dosmrtne voditelje s 30 ali večletnim "stažem".

Strokovnjaki, ki ne verjamejo v to skupnost, so se ob letnici 1500 in nekaj vprašali, zakaj naj bi šlo za staroversko skupnost. "Ironično je, da so prakse 19. in 20. stoletja 'stara' vera, starejše krščanstvo pa nova vera," so večkrat oporekali. Sočasno ne verjamejo, da bi bilo mogoče skupnost, ki se je na videz integrirala tudi v krščansko vero, več stoletij prikrivati.

"Potem ko je krščanstvo najprej preplavilo Sredozemlje, nato Evropo in ves svet, se je njegovo zmagoslavje zdelo tako zelo samoumevno, da ni bilo osnove za vprašanje, ali obstoji vsaj majhna možnost, da je kje v evropskih deželah mnogo stoletij po pokristjanjevanju katero predkrščansko verovanje preživelo do sodobnosti. Tako vprašanje bi bilo podobno vprašanju, ali lahko na katerem od alpskih smučišč srečaš Jetija," je v uvodu v knjigo, ki je sledila vrednotenju Medveščkove zapuščine, zapisal dr. Andrej Pleterski.

Pleterski, ki je Medveščka poznal in omogočil tisk njegovega gradiva, se je sočasno poglobil vanj. Čeprav je tudi on naklonjen možnosti, da "staroverci" izhajajo iz slovanskega verovanja, ga je skupnost prepričala. "Staroverci so poznali vidike okoljske etike, ki jih dandanes štejemo za najnaprednejše. Etični vidik staroverstva je pomemben za preživetje človeka tukaj in zdaj," je med drugim zapisal.

Je Nikrmana - velika mati - iz pradavnine?

Tako časovno kot tudi prostorsko skrite skupnosti, ki je izročilo prenašala le ustno, še ni mogoče opredeliti. Sami so se dojemali za staroselce. Janez Strgar je na Medveščkovo vprašanje, kako staro je njihovo verovanje, odvrnil: "Naše verovanje je sem prišlo s tistimi, ki so se prvi naselili v ta prostor. Učeni ljudje, če jim bo kaj do tega, naj postavijo letnico."

Da je bila zahodna Slovenija poseljena vse od kamene dobe in tudi prej, vemo. To pa ne pomeni, da so naravoverci tod od prazgodovine. Toplakova raziskuje kult velike matere po dobršnem delu sveta, v katerem je razširjen. V najstarejših civilizacijah sodi nekaj tisočletij pred naše štetje. Ali je naravoverska Nikrmana del tega ali mnogo mlajšega čaščenja, bodo morali povedati učeni ljudje.

Podobno bo njihovo delo določitev prostora, ki so ga naravoverci naseljevali. Morda je doslej največji znani tročan med svetima gorama Triglav in Snežnik ter izlivom reke Mirne v morje pri hrvaškem Novigradu, še precej obsežnejši.

Toplakova soglaša, da naravoverci ustrezajo definiciji staroselcev po OZN. Po njej "staroselske" skupnosti izpričujejo kontinuiteto z družbami pred invazijo in kolonizacijo ozemelj poselitve in se razlikujejo od zdaj večinskih skupnosti na teh ozemljih." Jasno je, da naravoverci ob proti naravi usmerjenem razvoju, pritiskih krščanstva in dveh vojnah niso mogli preživeti.

Knjiga Cirile Toplak Naravoverstvo na Primorskem je predvsem prevod ljudskega navdušenja nad "koreninsko" vero in dosedanjih spoznanj raziskovalcev v znanstveni jezik. Pomeni tudi opomin, da naravoverstva ne gre zlorabljati v komercialne namene, kar se dogaja. Verjeti je, da bo vedenje skupaj z interdisciplinarnimi raziskavami dobilo nadaljevanje. Toplakova podobno kot naravoverci verjame, da lahko le narava iz nas naredi boljše ljudi. S knjigo je zavrnila vse, ki ji zaradi selitve na nekdanjo naravoversko kmetijo in izkustvenega preučevanja "vere" očitajo raziskovalni romanticizem.

Imamo vse, kar nas privlači v Indiji, na Kitajskem ... doma?

Raziskovalci veliko novih spoznanj pričakujejo od objave še neobjavljene Medveščkove zapuščine. To je zaupal svoji vnukinji Daši Medvešček. Pleterski je podobno prepričan, da nič od tega, kar iščemo med najstarejšimi verovanji in svetišči v Indiji in na Kitajskem, ni potrebno. Vse to imamo, po njegovem, s staroselsko skupnostjo doma.

Neverjetno se zdi, da so nad šebreljskim paleolitskim najdiščem Divje babe energetsko močne točke, opisane z vplivom na čakre po tradicionalni kitajski medicini. Radiestezijsko izmerjene močne energetske točke so urejene okrog cerkve sv. Ivana daleč pod vasjo, ki je bila pred njeno gradnjo v 16. stoletju izpričano naravoversko svetišče. Naravoverci so dobro vedeli, zakaj so imeli svetišča na ugodnih, zdravilnih krajih.

Do "medicinske" preučitve teh mest po etnologih, zgodovinarjih, antropologih ... je pot neprehodna. Slovenija prav gotovo ima svojo tradicionalno medicino, a znanstvene potrditve ob njeni nepriznanosti in nepreučenosti ni mogoče pričakovati.

Dr. Pleterski pa je ob robu omenjene prve znanstvene raziskave ob znamenitem troglavem kamnu pri Krkavčah nad dolino Dragonje spodbudil merjenje vpliva zaščitnega tročana oziroma monolitov na lokalno magnetno polje. Poznavalci so kamne postavili v skladu z ravnanji naravovercev. Čeprav z znanstveno nepriznano radiestezijo, a delno tudi s fizikalnimi meritvami, so izmerili ugoden vpliv na negativne posledice zemeljskega magnetizma in sončevih neviht. Vpliv na tretjo in peto silo, kot so govorili naravoverci in se pred negativnimi vplivi znali zavarovati ...