“Včasih z veliko težavo preberem knjigo, ki mi jo je - s posvetilom! - podaril avtor. Kaj pa moji obdarovanci?” Če bi morala odgovoriti na to vprašanje, ki (si) ga v svoji novi knjigi Vicmaher v zanj značilnem slogu samoironično zastavlja Aleš Berger, bi si brez slabe vesti upala zatrditi, da njegovi obdarovanci pri prebiranju opilkov, s katerimi je podnaslovil svojo novo mojstrovino, najbrž nimajo težav. Nasprotno, Vicmaher je sladostrastno branje, po obliki prilagojeno današnjemu hitremu času kratkih sporočilc, esemesov, po vsebini pa daleč od njihove banalnosti in suhoparnosti, polno inteligentnih, iskrivih, igrivih miselnih in besednih zasukov, z užitkom v stavek ulovljenih paradoksov. Pozna se, da se njihov avtor vse življenje ukvarja z besedami, kot prevajalec s tujimi, kot novinar, gledališki kritik in zadnje čase vse bolj literat pa s svojimi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
