(O KNJIGI) Goran Marković: Beograjski trio

Če se vam zdi, da o zgodovinskih grozotah, kakršna je bil Goli otok, jugoslovansko koncentracijsko taborišče za ljudi, ki so po Titovem sporu s Stalinom leta 1948 ostali zvesti sovjetskemu diktatorju, ni mogoče napisati nič novega, vas bo ta knjiga prepričala o nasprotnem. Začetni podatek, da gre za nekakšno arhivsko gradivo, naj vas ne odvrne od branja, saj je avtor, v našem prostoru znan predvsem kot filmski režiser, dnevniške zapise, pisma, uradna poročila, zapisnike in pričevanja mojstrsko zlepil v naravnost filmsko zgodbo, ki briše meje med resničnostjo in fikcijo, bralca pa neopazno posrka vase.

Osupljivo pripoved iz časa prelomnih dogodkov v poznih štiridesetih, zaznamovanih z zloglasno resolucijo Informbiroja, ko so se dovčerajšnji komunistični prijatelji prelevili v najhujše sovražnike, preberete na dušek. Čeprav je Gorana Markovića ta tematika z zbiranjem gradiva obsedala kar desetletja, mu služi Goli otok le za ozadje melodramatične pripovedi o ljubezenskem trikotniku v povojnem Beogradu.

Glavni junak je kasnejši sloviti pisatelj Lawrence Durrell, avtor antologijskega Aleksandrijskega kvarteta (aluzija nanj je očitna že v naslovu), tokrat v vlogi uslužbenca britanskega veleposlaništva in vohuna, ki se ljubezensko zaplete s svojo učiteljico srbohrvaščine Vero, ženo prosovjetsko usmerjenega jugoslovanskega polkovnika Bore Tankosića. Tako skozi oči tujca pred nami zaživi mračna jugoslovanska hladnovojna komunistična stvarnost z galerijo znanih zgodovinskih osebnosti, skozi dnevniško pričevanje pa tudi strahote jugoslovanskih komunističnih taborišč, kamor so Titove oblasti odvedle, ločeno seveda, zakonca Tankosić. Durrell, ki vzame v začasno varstvo tudi njuno hčerkico, se trudi, da bi ju rešil.

Beograjski trio res nima forme klasičnega romana, a je avtor z njim v bistvu demantiral samega sebe in svoje besede, da se nima za romanopisca, ker da za tako zahtevno pisanje še vedno ni dovolj zrel.