"Laž je nesmrtna duša komunizma. Pomanjkanje moralnega okvira in ljubezni v mladosti rojeva slabiče. Slabiči lažejo. Ker se ne zmorejo soočiti s posledicami svojih dejanj. Njihove mame jih niso imele dovolj rade in njihovi očetje so bili sami slabiči. Zato najbrž konservativni Američani pričakujejo, da bo njihov predsednik predstavil svojo družino, ker iz tega lahko sklepajo na njegov značaj. Morda pa se bodo te laži le malo unesle. Ker laganje stane, sredstva pa niso neomejena. Vsaj zdaj, ko se v Ameriki končuje financiranje preko Obamovih-Sorosevih krožkov, fonda USAID in vsega, kar bo še odkril program DOGE. Potem se bodo lažnivci umaknili, ker brez laži jim živeti ni."
Mojca Škrinjar, portal Nova24TV, 25. februar 2025
"Projekt MAGA in MEGA (Make America Great Again – Naredite Ameriko spet veliko; MEGA pa namiguje, naj tudi Evropa gre po tej poti) postaja vse bolj dominantna misel tudi v Evropi. Toda zanimivo je, da nam mora to v Münchnu povedati ameriški podpredsednik. Požanje navdušenje evropskega 'plebsa' in visokostno ogorčeno odklanjanje samooklicane evropske elite. Lahko bi se vprašali, kako to, da avtonomija ni samodejna, imanentna, 'light' ideja Evropejcev. Morda še vedno je, a vse bolj se zdi, da se bodo tudi evropski odločevalci poslej morali bolj prikloniti mnenju javnosti. Kot ameriški. Skrajni čas! Thx Vance! Hvala, Vance!"
Andreja Valič Zver, portal Nova24TV, 26. februar 2025
Najkrajši komentar bi bil: ga-ga. Vendar so gosi zelo inteligentne in si ne zaslužijo te ponižujoče primerjave. Zakaj bi si takšno pisanje zaslužile ženske v Sloveniji? Zato, ker so kriteriji za javno nastopanje v Sloveniji daleč pod "nizkimi", še dodatno pa so zamegljeni za ženske. Ne spomnim se, kdaj je RVTS povabila kako politično komentatorko ali analitičarko (strokovnjakinj je sicer dovolj), samooklicanih moških poznavalcev in razlagalcev politike pa je cela legija. Janševa medijska ropotarnica občasno pripusti kaj takega, kot sta Mojca in Andreja: njen bazen je plitek in poln blata, pa še napol prazen je.
Ne gre za še en brezupen poskus kritike teh medijev: gre za dostojanstvo žensk nasploh. Poplava vsakršnih šarlatank, vplivnic, starlet in slačipunc v javnosti služi tudi temu, da v njej ni prostora za mnoge druge ženske - in Slovenija se tu ne razlikuje dosti od drugih držav. A zakaj se ne razlikuje, ko bi vendar lahko bila drugačna in prav po tem prepoznavna? Gre namreč za ogromno znanja in veščin, ki enostavno ne dobijo prostora v javnosti, ker bi sicer lahko dobile tudi politično moč in prisotnost. Umetnice, ki jih je povsod vse več in zanimivih, zato hitro postanejo žrtve vulgarnih napadov – razlog pa je isti. Določena prepustnost v družbi odpira veliko različnih poti v emancipacijo in samopotrditev, a na koncu vsake poti je patriarhalni filter oziroma ograja v neskončnem prostoru nereguliranega, nesprejetega, manipulacij, old boys klubov, bratovščin, skritega hišnega nasilja. Nekatere ženske vse to premagamo, nekatere pa trajno ne. In vsaka moč je politična.
Zdi se, kot da je bil premor v boju malce predolg. Medtem ko Puharjeva, vsa polna napuha, v javnem mediju izkazuje prezir do feminizma, ti isti mediji nikoli ne dovolijo radikalnim puncam, da kritizirajo feminizem od znotraj. Patriarhat slavi uspehe, kot denimo vzpon atijeve Zale do položaja evropske poslanke, kjer zdaj denuncira lastno državo. Denar SDS in podkast, na katerem neka vplivnica razkazuje lastne obline in obenem napada razgaljenost kake estradne umetnice – to je recept, da ženska pride v politiko. Kako se boriti proti temu? Resignacija ni odgovor.
Feminizem nikoli in nikjer ni mogel računati na pomoč in podporo desnih in konservativnih centrov moči, oblasti ali skupin na položajih. Zmeraj je edino leva stran politike spoštovala ženske in tudi uveljavila mnoge cilje in hotenja žensk, njihove pravice, prisotnost in tudi ugled. Nobenega dvoma ni - če ženske še želijo enakopravno sodelovati v družbi, morajo sodelovati z levico. Poskusi emancipacije z desnico so kratkotrajna laž, prisotnost žensk v desnih politikah je samo trenutna kupčija s patriarhatom. V primerjavi z večino drugih v svetu imajo ženske v Sloveniji kolektivni spomin na ženske pravice iz časa, preden nas je "tranzicija" pregnetla v neofevdalizem. In dejstvo je, da so v Sloveniji najbolj revna in prezrta družbena skupina – starejše ženske z najnižjimi pokojninami ali brez njih. Kaj čakamo? Izkušnja upora v Srbiji je, da je akcija mladih, usmerjena v končanje družbenega molka o tej skupini, njihove pozabe oziroma osamljenosti, imela izjemen uspeh: s svojim odzivom in kakor koli že skromnim prispevkom so starejše ženske postale največje privrženke, logistična moč in najbolj popularni liki upora. Ne gre le za materinski instinkt, gre za transgeneracijsko družbeno in politično dejanje na osnovi nove kulture komunikacije in očitne, ne lažne in samo verbalne solidarnosti. Torej, tu so zdaj nove volivke v nezanemarljivem številu.
Konkreten odgovor, ne samo za feministke in aktivistke, ampak tudi za Levico je – terensko delo, delo z nogami in nekaj bencina. Študentje v Srbiji so mesece prej delali od vrat do vrat. Pridobili so starše, ki so garancija za splošno sprejet pacifizem gibanja; končno so v Srbiji začeli proces razmišljanja in sprejemanja odgovornosti za vojne; prevzeli so vljudnost kot načelo, vse do temeljitega čiščenja po uporabi vsakega prostora, v/na katerem so bili. Kako mizerno zvenijo pozivi domačih desničarjev, da naj se mladino pošlje v vojsko, da bi se naučila pospravljati posteljo! Delo z nogami je tu pri nas že dalo izjemne sadove – referendum o vodah, peticija o splavu: Inštitut 8. marec, veličastno zasluženo ime! Nič od tega ni novo: feminizem je bil vedno uspešen na ravni vsakdanjika, neposredne komunikacije in tudi veselja in uživanja brez obvezne strankarske discipline. Treba je samo vložiti telo in nekaj časa …
Moramo se zavedati, da je svet pred kratkim padel na glavo: zdaj vemo, da je mir ali končna rešitev v genocidu (izselitev Palestincev) ali predaji države napadalcu ob kolonialni eksploataciji poraženca s strani posrednika. Tako to razume tisti, "ki edini lahko prinese mir". Prisilil bo svet, da pozabi na edini pravi pomen miru. Smrt diplomacije me manj moti kot ukinjanje človekovih pravic. Ženske, ki jim je bilo obetano, da bodo zaščitene, tudi če si tega ne želijo, morajo globalno odgovoriti na takšne in podobne grožnje. In prav v tem je nov pomen oblik upora na Balkanu danes: sploh ne gre za lokalni pojav, ki mu svetovni mediji ne posvečajo dovolj pozornosti. Nasprotno, gre za bogat nabor različnih vzorčnih postopkov – in prav o postopkih moramo premišljevati in biti inovativni, saj močni mislijo, da lahko zdaj z levo roko zadovoljijo vse svoje debilne, skrite in perverzne želje: preživeli naj bi samo najbolj pokorni. To pa res zahteva odgovor predvidenih najbolj pokornih. Prav balkanski primer bi lahko bil uspešen zgled zoper takšno tiranijo tudi zato, ker so si vse tiranije v bistvu podobne.
Moramo se zavedati, da je svet pred kratkim padel na glavo: zdaj vemo, da je mir ali končna rešitev v genocidu (izselitev Palestincev) ali predaji države napadalcu ob kolonialni eksploataciji poraženca s strani posrednika. Tako to razume tisti, “ki edini lahko prinese mir”. Prisilil bo svet, da pozabi na edini pravi pomen miru. Smrt diplomacije me manj moti kot ukinjanje človekovih pravic. Ženske, ki jim je bilo obetano, da bodo zaščitene, tudi če si tega ne želijo, morajo globalno odgovoriti na takšne in podobne grožnje
Nujen je torej uporniški sinkretizem, raziskovanje okoliščin in iskanje najboljšega odgovora, mešanica zarote, kulturnega programa, kreativnosti, duhovitosti, izumiteljska svežina para Fidler-Solce, iznajdljivost, medijska suverenost in izvrstna logika Jaše Jenulla. Tudi zato, ker je bila slovenska spodbuda 2020-23 pomembna kot poduk uporu v Srbiji, od parol, transparentov in sloganov do vizualnih štosov. A primarnost tu ni bistvena, pomembna so dopolnila. Pomembno je tudi to, da nič od tega ni mogoče izvesti brez žensk. Lahko izberemo taktiko skrivanja ciljev, taktiko spreminjanja ciljev ali taktiko odprtega boja, tudi razrednega: niti ene od teh taktik ni mogoče izvajati brez žensk in feminizma.
Morda se zdi, da posebej poudarjam koherentnost: določeno, denimo organizacijsko, vsekakor. Vendar pa je tisto, v čemer so ženska gibanja posebej uspešna, prav navidezna nekoherentnost oziroma veščina, da se držijo niti dveh ali treh različnih naracij. Veščina vsebuje tudi – zapeljevanje. Zapeljevanje je povezano z dobro retoriko, z znanjem, s prefinjenim obnašanjem, z negovanjem plodnega prijateljstva – z vsemi prav staromodnimi zahtevami, ki se nanašajo na ženske. Morda ima kdo kako pripombo glede izbora postopkov v boju zoper patriarhat, najbolj staromoden način organizacije družbe?
Isti svet, ki je pred kratkim padel na glavo, zahteva tudi spremembo stabilnih ciljev in preverjenih metod. Tu lahko v pomoč pritečejo stroke, ki jih drugače v glavnem preziramo: predvsem menedžerstvo in piarovstvo. Če jih ločimo od brezsrčne akumulacije in osvobodimo družbene slepote – in mnogi mladi strokovnjaki že na samem začetku doživljajo razočaranje v njihove izključno lukrativne cilje –, lahko superiorno upravljajo z vsakim nastopom posameznika ali skupine, tudi zelo velike. Lahko predvidevajo mobilnost, lahko izračunajo domet akcije, lahko svetujejo in pokažejo trike. In z druge strani, nihče ne sme biti izločen …
Današnji praznik še lahko preživimo; morda bo zadnji, morda bodo nageljenosci v preostanku in na ruševinah sveta le še preteklost; morda pa bo priprava na nujne upore že vidna, morda jo bomo prikrile, morda se bo razcvetelo nekaj popolnoma novega. Načrt za poškodovanje in uničenje je izjemno enostaven, vsi drugi pa dosežejo izjemno raznolikost.
