Kolumna Svetlane Slapšak: Vsakdanji sadizem

Sadizem je duševna motnja. Na eni strani so denimo ameriški psihiatri definicijo zožili, da je ne bi izkoriščali na sodiščih kot olajševalno okoliščino, na drugi strani pa sadizem odlikuje izrazita komorbidnost (soobolevnost - prisotnost več bolezni hkrati, pri čemer je navadno vsaj ena kronična, fran.si). Z drugimi besedami, lahko je prisotna prikrito, vse dokler kdo ne pritisne na pravi gumb - bodisi povsem slučajno v primernih okoliščinah ali pa to naredi nekdo, ki se na te gumbe spozna ... Za sadizem je sprožilni gumb pogosto propaganda in politika, ki to pridno izkorišča – če je le dovoljeno. Pri nas se je v zadnjih desetih letih nabralo toliko primerov, da lahko upravičeno zahtevamo neko državno intervencijo, ukinitev takšne propagande pa sovražnega govora, ki je njena glavna sestavina. Tu gre namreč za kolektivno psihično zdravje – ne za preventivo, ampak za kurativo. Vsakdanji primeri sadizma pri mladih so opomin, da je že nekaj novih generacij globoko obremenjeno z motnjo sadizma. Zelo pogosto takšne pojave pri vseh generacijah imenujemo sebičnost, a to je v glavnem avtocenzura in evfemizem za – sadizem. Napeljati ljudi na sadistično obnašanje je lažje v množici: kolektivna psihologija je natanko preučevala in še uspešno preučuje vse vidike takšnega obnašanja. Ko spremljamo sadistične geste in izjave v javnosti, nam postane jasno, kako malo je potrebno, da se sproži takšno obnašanje.