Kolumna Svetlane Slapšak: Samo še malo ...

Miru Cerarju nisem, ko je postal predsednik vlade, zaupala niti za trenutek. Njegove kolumne v Dnevniku so bile tako nepredstavljivo dolgočasne, da mi nobene ni uspelo prebrati v prvem poskusu. O demokraciji je pisal tako, da je verjetno odvrnil mnoge študente: brez duha, strasti in pameti. Tudi za širše občinstvo je pisal brez resne zgodovinske perspektive, brez vizije možnih sprememb, ozko pravniško in v najbolj suhoparnem jeziku. Njegova visoka etična načela so se hitro sesula kot domine - najslabši ukrepi, skoraj sadistično notranje ministrstvo z zastrašujočo ministrico, tudi sicer slaba izbira ministrov, korupcija in na koncu priznanje lastne nesposobnosti. Kot predsedniku vlade mu v skrajšanem mandatu ni uspelo izpeljati niti ene ustrezne rešitve aktualnih problemov. Nekaj ​​pa je gotovo, nikoli ni spodbujal sovražnega govora, kar je v teh časih in razmerah velik dosežek. Mediji so bili prizanesljivi do njega, glede njegovega dinamičnega ljubezenskega življenja so ga popolnoma zaščitili, niso brskali po njegovih računih, niso ga zmerjali. Danes ga vabijo, da o dogajanjih pove svoje mnenje, menda kot modrec: priložnost izkoristi, da se maščuje, a vedno v okvirih dostojne komunikacije. Kar zadeva strankarsko politiko ter ideološko in kadrovsko zapuščino, si hujšega res ni mogoče zamisliti, in Počivalšek je tu češnja na torti. Skratka, bila je to konservativna vlada, slabo zamaskirana v liberalizem in brez vsake vizije.