Kolumna Svetlane Slapšak: Karl Marx in evtanazija

Gre za odlično sistematizirano znanstveno razpravo, v kateri je predstavljena zgodovina pojma z znanimi primeri, potem medicinski vidiki in pregled etičnih stališč o evtanaziji, tudi teoloških. Še danes bi mu verjeli – navsezadnje je zdravil tudi Hegla. Marxova knjiga med drugim kaže, da se je o evtanaziji v preteklosti znanstveno in racionalno razpravljalo ter da današnje vznemirjenje povzročata predvsem nevednost in politično koristoljubje. Marx seveda ni poznal nacističnega genocida, ki so ga cinično imenovali "evtanazija". Zmeda, ki je nastala iz nevednosti je pomešala več različnih pomenov: neboleča, mirna, a naravna smrt, o kateri so pisali že v antiki in jo včasih imenovali "lepa smrt"; pomoč pri samomoru, v primeru neozdravljive in nevzdržne bolezni ali drugega resnega stanja; skrajšanje življenja, ko ni upanja na zdravljenje in ko se bolnik sam ne more odločiti; in končno neprostovoljna smrt, ki je enaka umoru in nima nobene zveze z evtanazijo, razen v zavesti in izjavi storilca. Danes govorimo samo o drugem in tretjem primeru kot o evtanaziji. V mnogih državah se tretji primer izvaja zakonito, drugi pa le v Kanadi, Švici in na Nizozemskem. V Švici je ta storitev plačljiva in jo lahko dobijo tudi tuji državljani, na Nizozemskem je del zdravstvene oskrbe, a le za tiste z nizozemskim državljanstvom. To pravico je nedavno izkoristila pisateljica Dubravka Ugrešić, ki je imela to državljanstvo. Tretji primer se izvaja tudi na živalih, pod veterinarskim nadzorom, skoraj enako kot na ljudeh: najprej jih uspavajo, nato dajo smrtonosno injekcijo. Lov ni evtanazija!