Kolumna Marka Tomaša: Strahopetec

Nočno nebo je samo predhodnica cvetenju in vonju, ki je eden redkih še preostalih dokazov, da je to še vedno mesto, v katerem sem odraščal, in še vedno na istem planetu, ki je imel štiri letne čase z vsemi njihovimi barvami in vonjavami, ki so natančno opisovale tudi faze človeškega minevanja pod zvezdnatim nebom, kajti nebo je zvezdnato tudi podnevi, ko se na njem šopiri edina, toda za nas najpomembnejša zvezda - Sonce.

Spet sem v sedmih dneh prepotoval noro veliko kilometrov. V teh sedmih dneh sem namakal bosa stopala v morje, ki je v zrak metalo iskrice sončne svetlobe, gazil sem po snegu, ki je na nam neznanem kraju podpisoval kapitulacijo pred zelenjem sočne, bujne spomladanske trave. Vsako od mest, kjer sem bil, vsak človek, s katerim sem preživljal čas, je zasebni mikrokozmos in vsak od njih je del mojega življenja. To mi v zadnjih letih prinaša veliko žalosti, toda v preteklih nekaj tednih sem se spomnil, da mi prinaša tudi veliko radosti.

Vendar le tedaj, če sem prisoten v trenutku, trdno tukaj, pod krošnjo stare oljke ali na žgočem opoldanskem mostarskem soncu ali zagledan v zaplate snega na bihaških ulicah ali otožen v Zagrebu, s katerim se že dve desetletji pogajam o mirnem sožitju. Del mene vedno zamuja z vrnitvijo in vedno potrebujem nekaj dni, da se srečam s samim seboj.