Kolumna Marka Radmiloviča: UKC Maribor. Travma

Pojasnilo: prišlo mi je na uho, da se je eden od obeh stalnih bralcev pričujočega stolpiča pridušal, kako preveč pišem o vsakdanjostih, ki se mi zgodijo. Da so redka, sploh pa ne moje življenje, tako zanimiva, da bi si zaslužila mesečno kolumno na osrednjih straneh cenjenega časnika. Dovolite, da se ne strinjam. Lahko bi umetelno pleteničil o pritlehnostih vsakdana, jih razstavljal in zasmehoval, a kaj lahko pišoči ponudi več, kot so njegovo srce, duša in v današnjem primeru sklepi? Razen tega je moje življenje resnično zanimivo. Najprej zaradi tega, ker hodim skozi prostor in čas z odprtimi očmi, drugič pa zaradi tega, ker sem neroden.

Pa še nekaj je - bralci so že vse od izuma popularne literature najbolj navdušeni nad medicinskimi temami. Ni lepšega kot brati o tuji nesreči. Toliko v pojasnilo.

Smučam že več kot pol stoletja in v glavnem ne padem. Mogoče kdaj kot otrok, v zadnjih desetletjih pa skoraj ne. Od časa do časa se sicer podrajsam po riti, ampak da bi treščil po snegu pa - ni govora.

Zadnjič pod Velikim Klekom ali še lepše staroslovensko - pod Velikim Zvonikom, ki ga Avstrijci za Grossglockner imenujejo … Trdo, ledeno, strmo. Malo dvignem pogled od smuči, ker se po hribu podi upravljavec smučišča z motornimi sanmi. In sem v zraku. Trdo bo, vem, ko pridem dol. Verjetno bo bolnica.