Moramo skrbeti. Za Ukrajino. In jedrsko vojno. Pa za štiri volilne nedelje. Pa za inflacijo, gospodarsko krizo, podnebne spremembe, spol kandidatov, občutke in počutje cele kopice ljudi, od katerih jih tri četrt sploh ne poznamo, in še in še in znova in znova. In znova.
Skrb je tu ta trajnostni pojem, kleč, breme, ki tako rado pade na pleča tradicionalno deprivilegiranih skupin, žensk, seveda, pa tudi revnejših, tujih, drugačnih. Skrb za družino, zase, za skupnost. Skrb za okolje, za bližnje, za dobro počutje. Skrb za red in čistočo. Za zdravje. Tudi duševno. Za starejše in mlade. Za mesto. Za zaposlene. Zase, ne pozabimo te skrbi – skrb zase je imperativ, ki v obilici vseh drugih skrbi povzroča večni gnev in slabo vest.
Skrb je tu ta trajnostni pojem, kleč, breme, ki tako rado pade na pleča tradicionalno deprivilegiranih skupin, žensk, seveda, pa tudi revnejših, tujih, drugačnih. Skrb za družino, zase, za skupnost. Skrb za okolje, za bližnje, za dobro počutje. Skrb za red in čistočo. Za zdravje. Tudi duševno. Za starejše in mlade. Za mesto. Za zaposlene. Zase, ne pozabimo te skrbi – skrb zase je imperativ, ki v obilici vseh drugih skrbi povzroča večni gnev in slabo vest.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
