Kolumna Ane Svetel: Biti mnenja

Verjetno je nekoliko paradoksalno v kolumni, ki je mnenjski tekst par excellence, pisati o problematičnosti mnenj. Pljuvanje v lastno skledo? Naj mi sokolumnisti in sokolumnistke ne zamerijo. A zdi se mi, da živimo v obdobju, ko se meje med mnenji in dejstvi silno zamegljujejo. In to zamegljevanje dobi pospešek vsakič v predvolilnem in predreferendumskem času. Nenazadnje tokrat ne bomo odločali zgolj o bolj ali manj tragikomičnem cvetoberu oseb, ki pretendirajo za neke vrste Erasmus izmenjavo v Bruslju, temveč tudi o referendumskih vprašanjih. Priznam, do dveh od treh se absolutno ne morem opredeliti. Ne časa ne znanja nimam, da bi se zadovoljivo izobrazila o vseh plasteh, ki jih zajemata, zato o njih ne morem razsojati onkraj svojih ohlapnih občutkov. In ne, ne bom obkrožala na podlagi občutkov.

Varnost ni vprašanje občutka. Če je vprašanje občutka, lahko postane eksploziv za izločanje tistih, ki nam niso po godu. Hkrati tistega, ki ima privilegij, da o občutku varnosti sploh razmišlja, postavlja v vlogo privilegirano ranljive osebe.