Kolumna Alenke Strdin Košir: Stoji ob njem in ga sliši

Konec novembra je namreč ena od naših sodelavk končala svoje življenje. Diplomirana medicinska sestra, mlada, mila, neskončno potrpežljiva z bolniki, pridna, delavna, tiha, prijazna, z nasmehom za vsakega. Radi smo jo imeli. Na oddelek je legel težek oblak, vsak od nas čuti izgubo, žalujemo in se sprašujemo. Težko nam je razumeti. Zastavljamo si mnoga vprašanja. Kako smo lahko vsak dan delali z roko v roki, pa nismo videli njene očitno hude stiske? Zakaj je pred nami skrivala to svojo stisko? Ali smo s kakšno svojo besedo/dejanjem/odnosom nehote prispevali k njeni odločitvi? Ali je naše delovno okolje pretežko za nežnega in čustvenega človeka?

Naše delovno okolje je prav zares čustveno zahtevno. V intenzivni enoti se vsakodnevno soočamo s smrtjo, se borimo proti njej, včasih s herojskimi posegi, polnimi adrenalina, ki niso vedno uspešni in nas pustijo izčrpane in prazne, pa moramo zamahniti z roko in nadaljevati svoje delo, ker nas čakajo še drugi bolniki. Pogosto nimamo časa niti za petnajst minut refleksije. Vsakodnevno smo tudi v stiku z bolečino, strahom in stisko bolnikov, včasih so ti zaradi bolezni zmedeni in agresijo usmerijo v nas. Vsak dan svojcem bolnikov sporočamo najslabše novice in tudi oni svojo stisko, jezo, žalost usmerijo v nas, včasih celo zelo osebno. Poskušamo jim biti v oporo, ko gredo skozi faze žalovanja, a se ni vedno lahko ograditi od njihovih čustev.