(INTERVJU) Magdalena Blažević: Ne verjamem v vojne heroje. Zame obstajajo le vojni zločinci

Magdalena Blažević, mostarska pisateljica, rojena v osrednji Bosni in Hercegovini, je v literarni svet kot avtorica vstopila šele pred nekaj leti, a je že s prvimi objavami posameznih kratkih zgodb, ki so kasneje izšle tudi v zbirki Svetkovina, pritegnila pozornost kritikov in javnosti. Zaznamujeta jo izbrušen slog in liričen jezik, s katerim pripoveduje pristno žensko izkušnjo sredi 20. stoletja v delih ruralne Bosne in Hercegovine. Skozi ženske izkušnje govori o medosebnih odnosih, družinskih skrivnostih, smrti, norosti, ljubezni, spolnosti, njihovi ujetosti v patriarhalni svet in poskusih iztrgati se iz tega okovja. Kratke zgodbo so ji prinesle številne nagrade, posamezne zgodbe so prevedene v angleščino, makedonščino, ukrajinščino, romunščino, nemščino in ruščino. V letu 2022 je sledil izid romana U kasno ljeto. Zanj je pisateljica lani prejela nagrado tportal in s tem naziv najboljši hrvaški roman. Po tem je sledil še roman Sezona berbe, ki prav tako opisuje žensko izkušnjo, tokrat skozi oči in doživetja matere in hčere. V literaturi, ki jo ustvarja, imajo poleg življenj junakinj in junakov pomembno vlogo tudi narava, rastlinstvo in živalstvo, ki je neločljivo povezano z nastopajočimi liki.Roman V poznem poletju, predstavljen na nedavnem Slovenskem knjižnem sejmu, je prvo avtoričino delo, ki je izšlo v slovenskem jeziku. Za Založbo Pivec ga je prevedla Đurđa Strsoglavec. Ob robu sejma smo se pogovarjali z Magdaleno Blažević. Ne le o o romanu, v katerem je pripovedovalka 14-letna deklica Ivana, ena od civilnih žrtev, ki jo je sovražna vojska ubila avgusta leta 1993 na dvorišču, kjer je avtorica odraščala, temveč tudi o nacionalističnih politikah, katerih talka ostaja njena domovina, ter o vlogi kulture, umetnosti in umetnikov v tej državi. Pisateljico je tudi navdušena fotografinja, ljubiteljica poezije in filma.V mestih, ki jih obiščete, skozi okna radi opazujete ulico, fotografirate in tudi tako beležite vtise, ki so vam lahko navdih za literarno ustvarjanje. Ste skozi okna ljubljanskega stanovanja opazili kaj, kar bi vam lahko dalo navdih za eno od vaših prihodnjih kratkih zgodb?"Res je. Kamorkoli grem, naredim nekaj fotografij, saj mi, ko pišem, včasih koristijo določena situacija, okolje, podoba ulice, na katero lahko postavim glavni lik. To mi pomaga, da lik umestim na način, kot mi ustreza. Književnost postane pristna, izvirna preko opisovanja podrobnosti, s tem ko literarni lik postavite v prostor, ki ste ga sami izkusili in ga poznate. Ljubljana, ki je ob Pragi eno najlepših mest, kar sem jih obiskala, je zagotovo mesto, o katerem bom nekoč pisala v potopisih. Zelo so mi ljubi lirski potopisi, ki se jim nameravam posvetiti enkrat v prihodnosti."Preden ste se lotili pisanja romana V poznem poletju, ste veliko fotografirali zapuščene stavbe v Kiseljaku pri Žepčah, kjer ste rojeni, in v okoliških vaseh. Kaj vas je pritegnilo v teh prostorih?"Združiti pisanje in fotografijo je zame nekaj čudovitega. Sem filmofil in iz filmov se učim, kako zasnovati zgodbo, kam, na kakšen način postaviti junakinjo zgodbe. Enako se je mogoče učiti iz poezije, plesa. Iz vsake umetnosti se lahko naučite, kako povedati zgodbo. Pri zapuščenih prostorih me je pritegnilo, kako si narava počasi jemlje nazaj prostor, ki ji je nekoč pripadal, kako se hiša prepušča rastlinju, ki prodira vanjo skozi špranje sten, se oprijemlje zidov in jo zarašča. V okoliških krajih, kjer sem odraščala, sem v takih zapuščenih hišah naletela na pohištvo in predmete, ki so jih ljudje pustili tam pred tridesetimi, petintridesetimi leti, ko so domove zapustili v vojni vihri. Ko vstopite v tak prostor, se vam izriše življenje ljudi, ki so v njej bivali. Podobe govorijo same zase, vi jih morate samo preliti v zgodbo. Obiskovanje teh krajev in zapuščenih prostorov mi je pomagalo, da sem lahko določeno junakinjo ali junaka postavila v ta prostor. Tako sem točno vedela, kaj je nekdo zagledal, ko se je zbudil, kaj je videl skozi okno kuhinje, katero rastlinje tam raste, katero sadje uspeva, kako piha veter. Vse to so podrobnosti, ki prispevajo k pristnosti literature. Nasploh imam rada samoto. Prostor tišine me navdihuje, je kot izgubljeni svet in kot tak sam po sebi vznemirljiv. Spominja me na knjigo Itala Calvina Nevidna mesta, v kateri vsakič, ko jo berete, najdete neke nove pomene, spoznanja, sporočila. Pomagala mi je pri pisanju romana Sezona berbe, ki še ni preveden v slovenski jezik. Ukvarja se z izolacijo, postapokalipso, mesti in zapuščenimi vasmi ter ljudmi, ki se znajdejo v teh prostorih."Ste mojstrica kratkih zgodb, znani po liričnem, stilistično zelo izbrušenem, zgoščenem jeziku. Z njimi ste pred leti stopili v literarni svet ustvarjanja, ko ste objavili Svetkovino, zbirko petindvajsetih kratkih zgodb, ki skozi različne, predvsem ženske izkušnje govorijo o medosebnih odnosih, družinskih skrivnostih, smrti, norosti, spolnosti. Kaj vas je navdušilo za pisanje kratkih zgodb?"Pri pisanju kratkih zgodb obstajajo stroga pravila, ki jih pisec mora upoštevati. Tako kot v poeziji tudi v kratki zgodbi ni prostora za napake. Na zelo majhnem prostoru moraš povedati zgodbo ali epizodo iz življenja junakinje, na podlagi katere si bo lahko bralec ustvaril širšo sliko. V zgodbi lahko nastopata največ dva literarna lika, lahko se pojavi še kakšen vzporedni, nikakor ne moreš imeti veliko oseb kot v romanu, saj ni prostora za odmike od glavne zgodbe, ki mora biti zgoščena. Kratka zgodba je tako kot poezija na vrhu piramide literarnega ustvarjanja. To so najzahtevnejše oblike. Sama ne pišem poezije, jo pa veliko berem, vsakodnevno, saj se je iz nje mogoče naučiti, kako napisati dobro prozo. Kako s čim manj besedami povedati čim več. Kako z metaforami in sintagmami doseči, da bralec, s tem ko si ustvari neke slike, podobe, začne razmišljati o določenih stvareh, o katerih do takrat ni razmišljal. Dobro je, če besedilo od bralca zahteva angažiranost, medtem ko bere."Po razpadu Jugoslavije je na teh prostorih zavladal jezikovni purizem. Kar naenkrat so iz enega nastali trije jeziki. Kako kot pisateljica in nenazadnje diplomirana profesorica hrvaškega in angleškega jezika razumete purizem?"Nimam občutka, da govorimo različne jezike, saj se ljudje, ki živimo na območju nekdanje skupne države, zelo dobro sporazumevamo. Ne potrebujemo prevajalcev. To pomeni, da govorimo enak jezik. Sicer mi jezikovni purizem ni všeč, saj tak jezik deluje umeten, izumetničen. Za literarno ustvarjanje potrebujete resnične ljudi, ki govorijo jezik, ki ga uporabljajo vsakodnevno, zato mora tisti, ki želi napisati dobre dialoge, veliko poslušati, kako se ljudje pogovarjajo. Takšnih dialogov ni mogoče napisati v knjižnem jeziku, saj ga še večina profesorjev na fakultetah ne uporablja, zagotovo pa ne ljudje, o katerih pišem. To so večinoma ljudje s podeželja, v glavnem ženske, ki so živele od srede 20. stoletja pa do danes. Med njimi so mnoge nepismene, imajo svoj lokalni jezik, poln turcizmov, ki je specifičen in ustvarja drugačno vzdušje, kot ga književni jezik, zato bi bila škoda za zgodbo, če bi ga prirejala. Zame kot pisateljico je dobro, da imamo za določene besede veliko sinonimov, zato se, ko pišem, ne bom zadrževala pri uporabi različnih besed. Če bom za ritem besedila, za vzdušje potrebovala srbsko besedo, jo bom uporabila, saj imajo besede lahko različen pomen. Kdaj pa kdaj tudi podoben, nikakor pa ne enak." Ste ena redkih pisateljic na območju nekdanje Jugoslavije, ki dajete glas ženskam in otrokom, ki so v vojni veliko pretrpeli, a so ostali nekako v senci moških. Zakaj so njihove zgodbe še vedno v veliki meri spregledane?"Pred desetimi, petnajstimi leti je bila književnost v Bosni in Hercegovini skoraj izključno moška. To so bile zgodbe, ki so jih skozi pisanje predstavljali moški, ki so bili vojaki v vojašnici ali na fronti, zato so bile zelo krvave in brutalne. Potrebujemo tudi take zgodbe, a povedati je treba tudi zgodbe žensk in otrok v vojni, ki jih ni mogoče najti v zgodovinskih knjigah. V teh boste našli le podatke o tem, kdo je dobil katero od bitk in kdo je osvojil neki kraj, mesto.Pomembne teme, ki me zanimajo, ko govorimo o vojni v BiH, so zlorabe, mučenja, posilstva in zapiranje žensk v taborišča. O tem se je doslej zelo malo pisalo, saj ženske, ki so vse te strahote preživele, o tem nočejo govoriti, sama pa tudi nisem želela trkati na njihova vrata. K temi sem pristopila raziskovalno, na način, da sem pogledala vse posnete dokumentarne filme o tem in preposlušala pričevanja žensk, ki so javno dostopna. Priznati moram, da sem, medtem ko sem poslušala, kaj so preživele, tudi sama doživljala najtežje trenutke v življenju. Nekaj najtežjega je bilo napisati prizor posilstva. Čeprav je ta prizor napisan le na strani in pol, sem potrebovala en mesec, da sem ga zapisala tako, da sem bila zadovoljna, saj morate biti pri opisovanju tega zelo previdni. Hkrati je treba biti zelo ekspliciten in po drugi strani dovolj subtilen, da ne prestopiš meje dobrega okusa, če je pri takih grozotah, kot so posilstva, to sploh mogoče reči. Tako kot v drugih delih, ko je bil navdih za posamezno zgodbo lahko samo določen detajl, nekaj besed ali kakšen predmet, tudi tukaj nisem ustvarjala na način, da bi opisala celotno zgodbo ene ženske. Včasih je zadostoval stavek, ki ga je izrekla med posnetim pričanjem, da sem dobila navdih za zgodbo. Vsaka moja knjiga, vsako besedilo je zahtevalo veliko raziskovanja, kar boste kot novinarka razumeli, saj morate tudi vi, če želite pisati o določeni temi, veliko prebrati in raziskati."V prvem romanu V poznem poletju, ki je bil preveden v slovenski jezik, ste dali besedo 14-letni Ivani, vaši sokrajanki, ki pripoveduje o svojem zadnjem poletju, v katerem so jo vojaki sovražne vojske ubili. Tema so otroci, vojna, smrt. Kako ste se lotili te občutljive teme, nenazadnje ste bili stari enajst let, ko so Ivano ubili, da niste zdrsnili v sentimentalnost in patetiko?"Poleg tem, ki ste jih omenili, roman govori tudi o ljubezni, sreči, lepoti življenja, saj tudi v vojni, ne glede na to, kako kruta je, iščete, še posebej, če ste otrok, iskre sreče, lepe trenutke. Drži, da lahko pri takih zgodbah zapadete v sentiment, še posebej, če ste, kot je to v mojem primeru, kot avtorica del te zgodbe. Tudi zato je bilo zame pomembno, da sem, ko sem zbrala vse potrebno za zgodbo, nekoliko počakala, se poskušala oddaljiti od zgodbe in pogledati objektivno, skozi oči tujca na ljudi, o katerih bom pisala, o vojakih, okolju, vasi in državi. Nisem želela pisati z razgreto glave, temveč kot nekdo, ki poskuša razumeti tiste, ki so zagrešili zločin. Poleg tega je bilo treba najti pravo mero, kako kot otrok opisati lastno smrt, ki se odvija zgolj na treh straneh, kar je bil zame velik izziv. Podobno kot v prizoru posilstva v drugem romanu. Dolgo je trajalo, da sem jo napisala. Rešitev sem našla v poetičnem jeziku, metaforah, kratkih stavkih, ker je bil to edini način, da bo besedilo zapisano, kot sem si zamislila."Na kratko ste prvič to zgodbo zapisali že s trinajstimi leti, da je ne bi pozabili. Pa vendarle ste se s pisanjem literarnih del začeli šele v tridesetih letih. Je razlog prav ta želja, da o temah, ki so povezane z vojno, ne bi pisali z razgreto glavo?"Iskreno, sploh nisem razmišljala, da bi napisala tak roman. Teme, o katerih pišem, materinstvo, zakon, prevare, seks, erotika, zahtevajo določeno znanje in izkušnje, zato je dobro, da sem začela pisati v svojih tridesetih. Ko si star dvajset, te zanimajo druge teme, mogoče si tudi nekoliko sebičnejši, bolj osredotočen na sebe. Imela sem tudi tri majhne otroke in nisem imela časa niti za branje, kaj šele za pisanje. Za to potrebujete čas, kar je bil v tistem času luksuz. Zdaj si vzamem čas, da berem, pišem, gledam filme. To so razlogi, zakaj sem začela pisati kasneje. Ko sem začutila, da bi rada napisala roman o Ivani, sem tudi čutila odgovornost, da za dovoljenje zaprosim njeno mamo in brata, saj gre za občutljivo stvar. V romanu nastopajo ljudje, ki še danes živijo v tem majhnem kraju in jih s svojim pisanjem nisem želela prizadeti."Kakšna je bila njihova reakcija, ko ste jim povedali, da bi radi pisali o Ivani?"Prvič po 27 letih smo se pogovarjali o dogodkih tistega avgusta leta 1993. V času, ko je bila Ivana ubita, sem jih sama štela enajst let in o tem sploh nisem spraševala. Kasneje se o tem ni govorilo. Prvič po toliko letih sem slišala, kako so sami doživeli njeno smrt. Kot pisateljica ne morem vedeti, kako se je počutil šestnajstletnik (njen brat, op. p.), ki je preživel streljanje in je, ko se je zbudil, okoli sebe videl zbrano družino. Ne morem vedeti, kaj čuti mati, ko se zgodi nekaj takega, kaj stori najprej, saj če razmišljaš logično, ravnaš popolnoma drugače kot nekdo, ki je doživel smrt otroka. Predvsem so bili zadovoljni, da bo zgodba njihove hčere zapisana, saj nihče ni odgovarjal za ta zločin kot tudi za mnoge druge ne. In to velja za zločine na vseh treh straneh. V tem primeru ni bilo niti sodnega procesa, zato sem zelo zadovoljna, da ta zgodba živi v knjigah, in to v več jezikih. Ne glede na to, koliko romanov bom napisala, mogoče celo veliko boljših od tega, bo ta zame vedno najpomembnejši, poseben, saj je intimen, govori o naših življenjih in najhujših letih, ki smo jih preživeli."Tudi v vaši družini o vojni in omenjenem zločinu, v katerem je bilo ubitih enajst vaščanov, po njenem koncu niste nikoli govorili? "Kultura tovrstnih pogovorov pri nas ne obstaja oziroma se predvsem veliko molči o vsem, kar naj bi bilo slabo, sramotno. Takšne stvari se bo poskušalo skriti, zamolčati in se truditi iti naprej. Koliko je to dobro oziroma slabo, je tema za drug pogovor, a šele po 27 letih mi je njen brat pripovedoval ne le o dnevu, ko je bila ubita, temveč tudi o tem, kako so ga sami doživeli in preživeli. V romanu Ivana pripoveduje tudi o dnevih po svoji smrti, saj sem skozi pisanje dojela, da so bili dnevi, ki so sledili, še bistveno hujši za njene najbližje kot dan, v katerem je umrla. Če je to sploh mogoče. Naslednji dan je nekdo moral odnesti trupla vseh pobitih, moj ded je poskušal z lopato odstraniti sloj zemlje pred hišo, ki je bila napita s krvjo ubitih. Prihajajo trpljenje, poskusi, da bi se okolica sanirala, a brazgotine so povsod, na hišah, v ljudeh, naravi. Vse, kar je bilo mogoče obnoviti, je potrebovalo čas za obnovo."V enem od intervjujev ste dejali: "Vsi, ki smo aktivno preživeli vojno bodisi na bojišču bodisi izza kulis, smo danes ruševine, četudi se tega ne zavedamo." Koliko danes bosansko-hercegovska družba trpi za posttravmatskim sindromom (PTSP), ki ga je povzročila vojna?"Zelo. Samomori nekdanjih vojakov ali neki novi zločini, ki so jih zagrešili moški, potem ko so se vrnili domov, so posledice, ki jih je v njih pustila vojna. Mnoge ženske, ki so bile posiljene, mučene, trpinčene, so se ločile, saj njihovi možje niso mogli prenesti tega, kar se je zgodilo njihovim ženam. Pri mnogih so dogodki pustili travme, ki se prenašajo na prihodnje generacije, a ne glede na to, kar so pretrpele, sem v vsaki od teh žensk videla tudi upanje, da gredo proti svetlejši prihodnosti. Tudi sama sem se, potem ko sem prvič vstopila v svoj kraj po enem od velikih vojnih spopadov, ko je vse izgledalo kot ena velika apokalipsa, začela spraševati, kdo sem, če je kraj, v katerem se odraščala, tako uničen. To so globoke rane in travme. Moj dedek, denimo, je ta dan, ko se je zgodil zločin, v katerem je bila ubita Ivana, ubil nekaj vojakov nasprotne strani. Hkrati je bil alkoholik, zaradi česar je zahteval, da ga razorožijo, a ker je vojakov primanjkovalo, tega niso hoteli narediti. Dvajset dni za tem je zaradi PTSP-ja in alkoholiziranosti zagrešil drugi zločin. V vojaški kantini je ubil človeka, ki je stregel hrano."Tudi ta prizor je opisan v romanu."Da. Na njegovem primeru lahko vidite, kaj mešanica PTSP-ja in alkohola naredi iz človeka. Za nekaj časa je šel v zapor, a ta dogodek je našo družino in tudi družino ubitega še dodatno travmatiziral. Moja babica, dedkova žena, je bila v sorodu z družino ubitega. Sorodniki so se naenkrat znašli na nasprotni strani, vi pa morate nadaljevati življenje na tako majhnem prostoru, zaznamovanem s tako velikimi tragedijami. Babica se s tem nikoli ni mogla sprijazniti. To je le delček travme, ki jo je doživljaja naša družina, zdaj pa si predstavljajte, koliko takih in podobnih zgodb in družin je v državi."Ali lahko literatura prispeva k celjenju tovrstnih ran, blaženju travm?"Ne, naloga literature je pripovedovati zgodbo, pri čemer je od vsakega bralca odvisno, kako bo učinkovala nanj. Literatura lahko spodbudi empatijo, saj s tem, ko berete zgodbe ljudi, ki vam niso blizu, katerih izkušnje so drugačne od vaših, poskušate te ljudi razumeti. Lahko poskušate razumeti tudi negativne literarne like, ko skozi zgodbo spremljate vse faze njihovega življenja in zločina. Literatura vam lahko pomaga razumeti druge in drugačne, to je najboljše, kar lahko pridobite z branjem."Sami ne verjamete v obstoj vojnih herojev, temveč zgolj v obstoj vojnih zločincev. Kaj želite s tem povedati?"Ne verjamem, da obstajajo vojni heroji, saj je ta, ki ga nekdo vidi kot heroja, za nekoga na drugi strani vojni zločinec. Tako preprosto je to."Ste se v zgodbi o Ivani namerno izognili temu, da bi v pripovedi dali vedeti, katere nacionalnosti je junakinja in katere njeni morilci?"Pripovedovalka zgodbe je deklica, ki na svet ne gleda skozi prizmo nacionalnosti. Poleg tega je mrtva in na dogajanje gleda z distance, mnogo let kasneje. Na ljudi, ki so vstopili v vas in jo ubili, gleda kot na ljudi, ki jih je nekdo tja poslal. Šele kasneje sem zvedela, da je eden od vojakov, ki so tam ubijali, imel šele 18 let. Eden od mojih otrok je danes star 18 let in vem, da ne bi niti pomislil, da bi se samoiniciativno odpravil na tako misijo. Nekdo je tega otroka poslal v vas, da bi ubijal. To je zločin nad tem 18-letnikom. Niso ljudje, ki so prišli pobijat, glavni krivci za zločin, oni so zgolj posledica."Prihodnje leto bo minilo 30 let od Daytonskega sporazuma, s podpisom katerega se je končala vojna v vaši domovini. A tudi danes se v BiH še vedno podpihuje nacionalizem. Poveličuje se vojne zločince."Izključni cilj tovrstnega delovanja je ohranitev nacionalističnih strank na oblasti. Ti politiki, in tu mislim na vse tri strani, ravnajo s ciljem, da bi obdržali pozicije moči in s tem denar. S takim ravnanjem je mogoče v ljudeh vzbuditi banalni nacionalizem, s katerim jih nenehno vračate v spomin na vojno, na nekaj, kar je minilo in kar bi morali pustiti za seboj in se osredotočiti na prihodnost. Množice so neumne, lahko jih je zavesti in to politika izkorišča. Ljudje, ki imajo širši pogled na svet, ne morejo izstopati. Nacionalistične stranke tega ne dopuščajo, in dokler bo tako, se nam ne obeta nič dobrega."Danes živite v Mostarju, ki ga reka Neretva, a tudi politika, deli na hrvaški in bošnjaški del. Kako je živeti in vzgajati otroke v tako razdeljenem mestu?"V Mostar sem prišla leta 2000 kot študentka in na začetku ta delitev, ki jo omenjate, zame sploh ni obstajala, saj je nisem razumela. Tudi danes poskušam na Mostar gledati mimo te delitve. Drži, da ima mesto dve bolnišnici, dve podjetji za odvoz smeti, dve elektrodistribucijski podjetji in šolo, v kateri dijaki hrvaške narodnosti obiskujejo pouk v enem delu dneva, dijaki bošnjaške narodnosti pa v drugem delu. Imamo celo učbenike, v katerih se vsak narod uči zgodovine, kot so si jo sami izrisali, zato pravim, da se je zgodovine treba učiti iz literature. Iz zgodb majhnih ljudi, na katere vplivajo veliki dogodki, kot je vojna.Če se vrnem na razdeljenost. Zame, ko prečkam most, to ne pomeni, da sem prišla v drugo mesto. Tudi levi breg mesta s starim delom, ki je prečudovit, dojemam kot svoje mesto in v tem duhu poskušam vzgajati tudi svoje otroke. Vendar starši nismo edini, ki imamo vpliv na vzgojo otrok, tu so še šola, vrstniki, ulica, družba, kar je dobro. Dobro je tudi, da realnost, kot jo doživljajo, nanje nima negativnega vpliva."Je v državi, kjer Republika Srbska kaže željo po priključitvi k Srbiji, Hrvati iz Hercegovine pa tudi nenehno pogledujejo proti Hrvaški, mogoče pozitivno gledati na prihodnost enovite BiH?"Če ne bi bila optimistična, bi že odšla. Svojo domovino vidim kot celovito državo in ne kot ozemlje, razdeljeno med entitete. Zdaj je sicer tako razdeljena, a to ne pomeni, da Banjaluko dojemam kot tuje mesto. Tudi to je del BiH, zato bi se vsakdo moral vprašati, kaj bo z njo, če bo vsak gledal skozi nacionalistično prizmo proti večji državi." Koliko država BiH ceni in finančno podpira ustvarjalce in kulturo nasploh?"Sploh nas ne ceni in za kulturo namenja zelo malo denarja, pa še tega predvsem za folkloro. Nič nimam proti temu, da se financira folklora, a financiranje literature bi moralo biti na prvem mestu, saj ta ustvarja identiteto naroda. Sama imam privilegij, da imam tudi hrvaško državljanstvo, zaradi česar sem upravičena do spodbud, ki jih hrvaško ministrstvo za kulturo namenja pisateljem in pesnikom. Na Hrvaškem je več priložnosti za prijave na različne natečaje, financiranja in nagrade. V BiH tega ni. Država ne odkupuje knjig za izobraževalne ustanove. V mostarski knjižnici si ne morete izposoditi knjig sodobnih avtorjev, razen če so ji jih ti sami podarili. Če želite brati knjige, jih morate kupiti, in še to najverjetneje iz tujine, saj imamo v BiH le eno, dve založbi."Zelo dejavni ste tudi na družbenih omrežjih. Je tovrstna interakcija z bralci nujna za pisca?"Ni, je pa zaželjena zaradi promocije knjig. Knjiga je živa, če se jo bere, zato ji tovrstna promocija lahko le koristi. Danes večina ljudi promovira in prodaja različne izdelke preko družbenih omrežij, zakaj jih ne bi izkoristila tudi literatura za svojo promocijo? Menim, da bi morali še več delati na promociji literature po tej poti. Denimo preko fotografije, ki bi pritegnila k branju določene knjige. Danes človek težko ohranja pozornost več kot dve minuti, še posebno mladi, in če jih na ta način uspete privabiti, da preberejo nekaj kvalitetnega, je tak način promocije dobrodošel."Kdo so vaše bralke, bralci? Ko sem brala knjigo, me je ponesla v moje otroštvo. V njej sem našla stavke, kot sem jih lahko slišala pri svoji babici, podobne prizore, ravnanja."Ljudje, ki živimo na prostoru nekdanje Jugoslavije, delimo skupno zgodovino, podobne žalosti in veselja, zato se tudi lažje identificiramo eden z drugim. A tudi ljudje, ki nimajo izkušnje tega našega političnega in družbenega okolja, uspejo najti pot do mojih literarnih likov. V njih najdejo nekaj, s čim se lahko identificirajo. Lahko bi govorili o univerzalnosti, ki jo premore literatura, pa čeprav je včasih lokalna in govori o majhni vasi v osrednji Bosni. Na svetu je veliko takšnih vasi, kot je ta v Bosni. Sicer nasploh več berejo ženske. Ne samo literaturo, ki jo pišejo ženske o ženskah. Ne vem, kako je pri vas, a v BiH, na Hrvaškem in v Srbiji so ženske tiste, ki kupujejo knjige, obiskujejo gledališča, razstave. So tudi moški, ki spremljajo kulturo, a menim, da ostaja kultura živa po zaslugi žensk. Še posebej to velja za prozo in poezijo."Se po dveh romanih vračate h kratkim zgodbam?"Rokopis, s kateri se ukvarjam zadnja štiri leta, so kratke zgodbe, ki jih bo prihodnje leto izdala moja matična založba Fraktura iz Hrvaške. Zgodbe govorijo o dekletih in mladih ženskah, ki odraščajo in si poskušajo ustvariti življenje po vojni. Zgodbe pripovedujejo o vsakodnevnih poskusih organizirati si življenje na način, da bi nekaj dosegli, da bi našli drobne trenutke zadovoljstva, da bi izstopili iz okolja, prostora, v katerem se počutite ujeti. Tokratne zgodbe so pogumnejše od tistih v Svetkovini, mogoče celo bolj mračne. Moja roka se je v štirih letih nekoliko sprostila, postala sem pogumnejša, saj sem uvidela, da lahko določena pravila tudi prekršim in to ne bo škodovalo mojemu pisanju in zgodbam." Prostor tišine me navdihuje, je kot izgubljen svet in kot tak sam po sebi vznemirljiv. Kratka zgodba je tako kot poezija na vrhu piramide literarnega ustvarjanja. To so najzahtevnejše oblike. Zgodovine se je treba učiti iz literature. Iz zgodb majhnih ljudi, na katere vplivajo veliki dogodki, kot je vojna.

(INTERVJU) Magdalena Blažević: Ne verjamem v vojne heroje. Zame obstajajo le vojni zločinci

Urška Mlinarič

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano