(INTERVJU) Janez Vogrinc: Pomoč se začne pri učiteljih in vzgojiteljih

Otrok s posebnimi potrebami, ki imajo odločbo o usmeritvi, je vsako leto več. Preveč?
"Število otrok s posebnimi potrebami narašča. Gotovo smo kot družba postali bolj občutljivi, bolj senzibilni za takšne posameznike kot nekdaj, kar je popolnoma prav. Zaradi tega jih več prepoznamo in jim ponudimo dodatno strokovno pomoč. Zanimivo je - če izhajamo iz podatkov iz nacionalnega preverjanja znanja -, da v skupini otrok s posebnimi potrebami naraščajo predvsem tisti s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, medtem ko so skupine otrok, ki imajo fizične okvare, relativno stabilne. To je signal, da bi bilo verjetno treba razmisliti, ali vsi učenci, ki dobijo odločbo, to res potrebujejo.
Pojavlja se vprašanje, kako delajo posamezne skupine za usmerjanje otrok. Pogosto slišimo, da se starši, če otrok ne dobi statusa, pritožijo in drugostopenjska komisija presodi drugače. Veljalo bi premisliti kriterije. Ker če dobivajo status otroka s posebnimi potrebami tisti učenci, ki ga ne potrebujejo, in če ima učitelj v razredu veliko učencev, ki imajo odločbo o usmeritvi, ki potrebujejo različne prilagoditve, ob tem pa še nadarjene učence in učence priseljence, je delo v takem oddelku izjemno zahtevno. V tem primeru se bojim, da učenci, ki pomoč res potrebujejo, te ne dobijo."
Pravite, da bi bilo treba pogledati, kaj se učencem v razredih prilagaja.
"Prilagaja se lahko izključno način dela, medtem ko morajo standardi znanja ostati enaki, če govorimo o učencih, ki so vključeni v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Bojim se, da se v praksi pogosto zgodi to, da se standardi znanja spuščajo, da ti učenci dobijo višje ocene, kot bi jih lahko za izkazano znanje dobili. S tem dobivajo tudi napačna sporočila, tako učenci kot njihovi starši, o njihovih zmožnostih. Potem so nekateri vključeni v neustrezen program zanje in imajo celo idejo, kako bodo nadaljevali izobraževanje v gimnaziji in podobno."