Ameriška filmska revija Variety je poročala, da je gledanost filma Konklave (Conclave, 2024) pri pretočnih ponudnikih dan po papeževi smrti narasla za 283 odstotkov, gledanost filma Dva papeža (Two Popes, 2019) pa kar za 417 odstotkov. Ti podatki še enkrat več kažejo, da so filmi in serije privilegirani prostor, h kateremu se gledalke in gledalci po vsem svetu v velikem številu zatečejo v trenutkih, ko se zgodijo pomembni premiki v vrhu Rimskokatoliške cerkve.
Razlog za to je očiten – ker si lahko filmi za razliko od novic, ki temeljijo na preverjenih dejstvih, privoščijo, da špekulirajo. Kot vemo, dogodki za debelimi zidovi Vatikana največkrat ostanejo strogo skriti pred očmi in ušesi splošne ali celo strokovne javnosti. Prav v knjigah in filmih pa lahko preverjena dejstva zaživijo v obliki na pol fiktivnih pripovedi, ki zapolnijo manjkajoče dele sestavljanke. Pravzaprav zato ni niti najmanj presenetljivo, da se kar večina filmov, ki prikazujejo dogajanje v Vatikanu, poslužuje te kombinacije dejstev in špekulacij o tem, kako bi utegnili izgledati dogodki v zakulisju te še vedno mogočne ustanove.
Frančišek je bil pravi "filmski" papež
Najprej je vsekakor treba izpostaviti, da je bil prav preminuli Frančišek tisti papež, ki je venomer kazal veliko naklonjenost filmski umetnosti. Kot so ob njegovi smrti poudarili pri Entertainment Weekly, je bil prav on prvi papež v zgodovini, ki je uradno pristal na to, da bo nastopil v kakšnem igranem filmu. To se je zgodilo leta 2017, ko je Frančišek v neodvisnem verskem filmu Beyond the Sun igral samega sebe.
Papež Frančišek je vzpostavil prijateljski odnos s številnimi hollywoodskimi zvezdniki
To seveda še ni vse. Frančišek je vzpostavil prijateljski odnos s številnimi hollywoodskimi zvezdniki, kot so George Clooney, Leonardo DiCaprio in Angelina Jolie. Svoj vpliv pri njih je med drugim udejanjal tudi tako, da jih je vzpodbujal, naj v svojih filmih širijo izročilo katoliške vere. Režiser Martin Scorsese je tako prav po srečanju s Frančiškom leta 2023 naznanil, da bo njegov naslednji film obravnaval življenje Jezusa Kristusa, s tem filmom pa bi se utegnil odkupiti za kontroverzni in s strani cerkve ovrženi celovečerec Zadnja Kristusova skušnjava (The Last Temptation of Christ, 1988).
Papež Frančišek je bil tudi sam večkrat portretiran v filmih. Najodmevnejšo igrano uprizoritev njegovega življenja smo dobili leta 2015 z argentinskim filmom Papež Frančišek: Pot do svetega sedeža (Francisco – El Padre Jorge), v katerem je papeža upodobil Dario Grandinetti. Med več dokumentarnimi filmi pa bo na dolgi rok najbolj ostal v spominu film Papež Frančišek: Mož beseda (Pope Francis: A Man of His Word), ki ga je leta 2018 posnel legendarni nemški režiser Wim Wenders. V njem nas Frančišek preko pogovorov z Wendersom osebno popelje skozi svoje poslanstvo in s pomočjo arhivskih posnetkov razloži svoje cilje pri opravljanju funkcije glavarja Rimskokatoliške cerkve.
Koliko resnice in koliko fikcije
Onkraj tovrstnega "uradnega" portretiranja papeža pa se že začnejo bolj zanimivi in intrigantni filmi in serije. V teh dneh imamo še vedno močno v spominu že omenjeni nedavni film Konklave, ki je s pomočjo sijajne igralske zasedbe adaptiral roman Roberta Harrisa in pokazal dinamiko odnosov pri procesu izbiranja novega papeža. S svojim velikim uspehom v minuli sezoni nagrad – nominiran je bil za osem oskarjev – je močno pripomogel k temu, da je tematiko Vatikana že v mesecih pred Frančiškovo boleznijo ponesel v zavest svetovne javnosti. Ne pozabimo pa, da je isto temo izbiranja novega papeža, sicer z bistveno bolj satiričnim in humornim tonom, obravnaval že film Habemus papam: Imamo papeža italijanskega režiserja Nannija Morettija iz leta 2011.
Že pred Konklavami je bil prav tako odmeven ambiciozen projekt italijanskega režiserja Paola Sorrentina, ki je v letih 2016 in 2020 posnel seriji Mladi papež (The Young Pope) in Novi papež (The New Pope). V prvi se je v papeški sedež namestil Jude Law, v drugi pa je novega papeža odigral John Malkovich. Podobno špekulativen film je bil tudi že omenjeni Dva papeža, posnet po gledališki igri Anthonyja McCartna. Film je svojo odmevnost dosegel predvsem po zaslugi sijajnega igralskega dvojca. V njem je Anthony Hopkins odigral vlogo Benedikta XVI, Jonathan Pryce pa bodočega papeža Frančiška, film pa je na podoben način kot Konklave ugibal o dinamiki odnosov med dvema papežema in o dogodkih, ki so pripeljali do Frančiškovega vzpona na papeški sedež. V vsakem primeru končne sodbe o tem, koliko je v teh filmih in serijah resnice in koliko fikcije, še nismo dobili. In je verjetno tudi nikoli ne bomo.
Če naštete filme zaradi recentnega datuma dobro poznamo, pa je vsekakor treba izpostaviti še nekaj starejših, ki so večinoma že zdrsnili v pozabo, a odpirajo ravno tako fascinantna poglavja iz zgodovine Vatikana.
Leta 2009 je tako izšel nemški film Papežinja Ivana (Die Päpstin), ki je prikazal neverjetno zgodbo o ženski, ki naj bi v srednjem veku pod krinko – in posledično kot prva ženska v zgodovini – opravljala papeško vlogo. To sicer ni prvi film o tem liku, saj jo je v še enem filmu z enakim naslovom leta 1972 odigrala legendarna Liv Ullman. Danes sicer vemo, da je lik papežinja Ivane prej stvar legende kot pa zgodovinske resnice.
Vprašanja cerkvenega vrha se je pikro lotil tudi francosko-grški režiser Costa-Gavras, ki je leta 2002 posnel film Amen, v katerem je prikazal odnos Vatikana do holokavsta v času druge svetovne vojne. Film v ospredje postavi dejstvo, da so številni cerkveni uslužbenci vrh ustanove opozarjali na množične poboje, a naj od takratnega papeža Pija XII. ne bi dobili nikakršnega odziva. Cerkev je portret omenjenega papeža v Gavrasovem filmu seveda ostro obsodila.
Še dlje v zgodovino pa gre film Agonija in ekstaza (The Agony and the Ecstasy) režiserja Carola Reeda iz leta 1965. V njem spremljamo trenja med Michelangelom (Charlton Heston) in papežem Julijem II (Rex Harrison) v času, ko je prvi slikal sloviti strop Sikstinske kapele. Danes precej pozabljeni film je bil po izidu nominiran za pet oskarjev.
Svoje prispeval tudi žanrski film
Ne pozabimo, da je za prisotnost tematike papeštva v svetovnih medijih pomagal skrbeti tudi žanrski film, pa čeprav so te zgodbe segle že močno v polje fikcije. Ameriški režiser Ron Howard je s Tomom Hanksom v glavni vlogi tako leta 2009 posnel adaptacijo knjižne uspešnice Angeli in demoni (Angels & Demons) pisatelja Dana Browna. In če še ta pripoved o umorih v zakulisju vatikanske ustanove ni dovolj utrgana, omenimo še film Papežev eksorcist (The Pope's Exorcist, 2023), v katerem Russell Crowe nastopi kot resnični katoliški izganjalec hudiča Gabriele Amorth. Čeprav gre za grozljivko, ima ta zgodba več povezave z resnico kot kakšen zgoraj navedeni film. Prav Amorthovo zgodbo je za osnovo svojega prelomnega filma Izganjalec hudiča (The Exorcist, 1973) vzel William Friedkin, ki je omenjenemu eksorcistu mnogo let kasneje posvetil tudi dokumentarec Hudič in oče Amorth (The Devil and Father Amorth, 2017).
Na koncu pa vendarle spomnimo tudi, da je v vrh Rimskokatoliške cerkve v svoje dogajanje vpletel tudi zaključni film trilogije Boter iz leta 1990. Film Francisa Forda Coppole sugerira, da je bila smrt papeža Janeza Pavla I. leta 1978 kot tudi takratni finančni škandal cerkvenega vrha povezan prav z – mafijskimi posli. Tudi v tem primeru je katoliška institucija o vprašanjih o resničnosti teh dogodkov zgolj zamahnila z roko - in seveda tudi tu ne bo nikoli jasno, koliko je v tej zgodbi resnice. V vsakem primeru pa je dejstvo, da tematiziranje vrha Rimskokatoliške cerkve še zdaleč ni nedaven pojav, temveč je bilo prav po zaslugi filmov in serij v zavesti svetovnega občinstva že bistveno daljše obdobje.
