(DOSJE ZAPORI) Izredne razmere zaradi številke 308

Prezasedenost slovenskih zaporov je sicer že tradicionalna, a tako hudo, kot je sedaj, še ni bilo. Tristo osem je številka, ob kateri zaposleni v zaporskem sistemu globoko zavzdihnejo. Ne gre za številko ne zaposlenih ne zapornikov oziroma pripornikov, ampak se pod to številko skriva člen kazenskega zakonika, zaradi katerega so naše zapore preplavili tujci. Pri 308. členu je govor o tihotapcih ilegalnih prebežnikov. Vlada Janeza Janše, do migrantov sicer sovražno nastrojena, je leta 2020 dvignila zaporne kazni, ki jih je tihotapcem ilegalnih prebežnikov mogoče izreči. In to celo tako zelo, da je za kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države mogoče izreči identično visoko kazen kot za uboj, skupinsko posilstvo in najhujše oblike preprodaje prepovedanih drog. In ker so tihotapci praviloma tujci, jim zaradi begosumnosti pripor ne uide. Tujcev je tako za rešetkami slovenskih zaporov zdaj približno polovica. Že v preteklih letih je ta številka postopoma naraščala. V migracijske tokove ujeta Slovenija – tako kot celotna Evropa – pa zdaj nosi posledice te politične odločitve. Aktualna vlada skuša razmere v zaporih, ki so krizne, saj je zasedenost ponekod tudi preko 160-odstotna, zdaj nekoliko sanirati, saj je pred dobrim mesecem sprejela odlok, po katerem je v "zaostrenih varnostnih razmerah" – te določa prav prezasedenost zaporov, pa tudi delež varovanih oseb na posameznega pravosodnega policista – nekaterim zapornikom začasno mogoče prekiniti prestajanje zaporne kazni. Dva zapornika sta doslej začasno odšla na prostost, a pri skoraj 1800 zaprtih se ta številka bistveno ne pozna.Večina slovenskih zaporov sicer ni bila zgrajena v te namene. Le zapor v Kopru kot zadnja novogradnja v zaporskem sistemu, ki je zdaj star že več kot 20 let, in kompleks na Dobu pri Mirni – ta se je pričel delovati leta 1957 - sta bila grajena z namenom, da v njiju bivajo na zapor obsojeni storilci kaznivih dejanj. Vse druge stavbe so bile sprva namenjene za drugačne potrebe in so bile v zapor spremenjene zaradi vse večjih potreb po zaporniških namestitvah. To dejstvo sicer prinaša posebne izzive pri vzdrževanju teh zaporov.Zaradi nevzdržnih razmer v zaporih je Slovenija morala izplačati že kar precej odškodnin. Kot pojasnjuje Hana Radovan z državnega odvetništva, so od leta 2012 do prejšnjega petka na odvetništvu obravnavali skupaj 271 odškodninskih in tožbenih zahtevkov, ki se nanašajo na razmere v slovenskih zaporih in priporih, vloženih pred domačimi sodišči. V letu 2010 je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) Sloveniji vročilo 160 pritožb, od katerih se jih je 145 nanašalo na pogoje prestajanja kazni zapora v ZPKZ Dob, in 15 na prestajanje pripora in kazni zapora v ZPKZ Ljubljana. Od leta 2012 do leta 2015 je ESČP Sloveniji vročilo še 76 pritožb zaradi neprimernih bivalnih razmer pripornikov in obsojencev, zadnjo 2. marca 2015, torej v zadnjih letih na Evropsko sodišče za človekove pravice ni bilo vloženih tožb proti Republiki Sloveniji zaradi neprimernih bivalnih razmer pripornikom in obsojencem.V obdobju od 2012 do 2024 je bilo v Sloveniji v postopkih pred domačimi sodišči sklenjenih 34 sodnih ali izvensodnih poravnav, pred ESČP pa pet poravnav ter v enem primeru izplačana odškodnina po podani enostranski izjavi Republike Slovenije (gre za primer, ko se pritožnik v postopku pred ESČP ne strinja s ponujeno odškodnino, država pa enostransko prizna kršitev ESČP in se zaveže poravnati odškodnino zaradi kršitve konvencijske pravice). "Država sklepa poravnave na podlagi meril, ki izhajajo iz sodne prakse ESČP. Kadar ima zapornik manj kot tri kvadratne metre osebnega prostora z omejenim dostopom do gibanja zunaj celice, se domneva kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Če država dokaže, da je pomanjkanje osebnega prostora nadomestila z ustreznimi okoliščinami, kot so dostop do rekreacije, prezračevanje, ustrezna sobna temperatura in naravna osvetlitev, kršitev ni ugotovljena in se v teh primerih poravnava ne sklene," navaja Hana Radovan. Poravnava se ne sklene tudi, če gre za krajše, občasne omejitve osebne površine, ki neznatno odstopajo od minimalnih standardov; tako je namreč odločilo tudi ESČP. Odškodnine so bile največkrat dosojene zaradi pomanjkanja osebnega prostora v kombinaciji z drugimi neustreznimi pogoji, kot so omejen dostop do svežega zraka, omejene prostočasne dejavnosti in nezadostne možnosti gibanja zunaj celic.Višina izplačanih odškodnin za tožbene in odškodninske postopke, zaključene pred domačimi sodišči, se vodi pri UIKS, ki izvaja tudi vsa plačila. Najvišji znesek odškodnine, izplačan po sodbi ESČP, kar vodijo na državnem odvetništvu, je Slovenija izplačala v višini 12.000 evrov, na podlagi sklenjene poravnave v postopku pred ESČP pa v višini 16.505,30 evra. "Na dan 15. novembra letos je na državnem odvetništvu v obravnavi še 19 odprtih primerov, ki so v različnih fazah postopka," še dodaja Hana Radovan. 217 odškodninskih zahtevkov, ki se nanašajo na razmere v slovenskih zaporih in priporih, je bilo vloženih pred domačimi sodišči, več kot 200 na ESČP

(DOSJE ZAPORI) Izredne razmere zaradi številke 308

Elizabeta Planinšič

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano