/ PETEK, 9. JANUAR
Dan se je začel nenavadno, še v temi sem se znašel na urgenci v Izoli. Opišem se lahko kot precej zdravega, res pa je, da imam zadnja leta težave s sluhom, zdravniki enostavno ne morejo ugotoviti, zakaj se mi ponavljajo kronična vnetja. Po treh tednih zdravljenja sem moral še k otorinolaringologinji, ki mi je prijazno počistila sluhovoda, zdaj spet vse krasno slišim.
V teh dneh sem bil med zdravljenjem večkrat pri svoji zdravnici in opazoval druge bolnike, ti so bili v veliki večini upokojenci. Nekateri so tiho čakali, drugi pogledovali proti vratom, če se bodo pojavili njihovi otroci ali sorodniki in (vsaj nekateri) rahlo nestrpno spraševali, če so že končali. Nekateri so na koncu ugotovili, da so čakali brez potrebe, ker so že ob prejšnjem obisku dobili recept za zdravila, spet drugi so z vrečko in steklenico vina pred prazniki vzdrževali stare običaje.
Vzgajan sem bil v prepričanju, da je starost nekaj žlahtnega in prepletena z modrostjo, v resnici pa jo (podobno kot smrt) odrivamo nekam na rob družbe. Se bo to kaj spremenilo, ko se bom sam znašel v tej skupini?
Popoldne sem odšel v službo v Ljubljano. Na srečo lahko dva dneva v tednu delam od doma, kar mi ob dolgi vožnji koristi, saj prihranim precej časa. Ta teden imam vse tri turnuse v Ljubljani planirane ob koncu tedna. Danes sem poleg rednega dela sodeloval še v pilotni oddaji Vse naše igre, ki bo naslednje štiri sobote predvajana na TV Slovenija v vlogi ogrevanja pred olimpijskimi igrami. Oddajo je zasnoval Bojan Krajnc in k sodelovanju z MMC-ja povabil mene in Tonija Grudna, s katerim že več let ustvarjava športni podkast SOS-odmev. Hitro sva ugotovila, da je to povsem druga pesem, pri podkastu sva precej bolj svobodna, v takem konglomeratu pa sodeluje na desetine ljudi. Več ko je ljudi v procesu ustvarjanja, več je možnosti za težave in upočasnitev projekta, zato res občudujem tiste, ki so zmožni vse ljudi povezati v delujoč orkester. Jaz te sposobnosti nimam, Bojan jo očitno ima.
/ SOBOTA, 10. JANUAR
Generalka oddaje je že ob 12.30, zato moram v Ljubljano še precej prej kot včeraj. Ob 13.15 garderoba, ob 13.30 maska, ob 14.30 pa snemanje triminutnega vklopa. Veliko časa za relativno malo izplena (vsaj kar se minutaže tiče). Delo na televiziji ima povsem svojo logiko, ki jo spoznavam nekajkrat na leto. Po tej avanturi me je čakal še osemurni delavnik na MMC-ju. Dan, ki napoveduje naporne vikende vse do konca februarja, ko se bodo končale olimpijske igre v Cortini. Teh se prav nič ne veselim. Domov na Notranjsko se vrnem ob pozni uri.
Nisem ravno večerni tip človeka, kar pomeni, da zvečer relativno hitro zaspim. Kadar pa popoldne delam v Ljubljani, je organizem zaradi obilice informacij, s katerimi je bombardiran med delom, ob vrnitvi domov še zelo buden in res ne morem hitro zaspati. Kot velik ljubitelj filmov se tako zvalim na kavč in (po)iščem kak film. Običajno zaman predolgo izbiram, tokrat pa sem hitro našel in si ogledal Povratnika. Vem, da so kritiki hvalili obravnavano tematiko maščevanja, ki ne prinese olajšanja, mene pa je morda še bolj prevzela želja po preživetju. Ko začnem fantazirati, kako bi se sam znašel v koži lika Leonarda DiCapria, počasi vendarle zaspim.
/ NEDELJA, 11. JANUAR
Oba z ženo sva novinarja, kar pomeni, da skupaj gotovo oddelava po 40 vikendov na leto. Če temu dodam še približno 20 tekem v karateju, ki se jih sin udeleži prav tako ob vikendih, potem planiranje skupnega vikenda pomeni pravo malo umetnost. Ni mi treba posebej poudarjati, koliko nama pomenijo skupni trenutki z družino. Dopoldne je tako prehitro minilo v znamenju daljšega sprehoda v vetru in družabnih iger. Morda je preveč predvidljivo, a najraje imam tiste, ki vsebujejo takšne ali drugačne številke.
Popoldne sem se spet odpravil v službo, avto sem pustil v Šiški, kjer imava z ženo po novem najeto parkirno mesto. Na RTV-ju delam več kot 25 let, v tem času sva zamenjala že precej parkirnih mest, skupni trend je jasen – vse dlje so od središča mesta. Seveda razumem smernice in kako se včasih gleda na nas vozače. Z veseljem bi uporabljal javni prevoz, a ponudba je v mojih krajih tako borna, urnik v službi pa preveč razmetan, da bi bila to realna možnost.
Med 20-minutnim sprehodom do službe grem zdaj vsak dan mimo samopostrežne pralnice perila, ki sem jih prej videl samo v filmih. Pomislim na hitrost življenja, pred kratkim se mi je na Instagramu prikazala preroška misel (žal prehitro pokojnega) esejista Davida Fosterja Wallaca o internetu, hitenju in pomanjkanju časa, predvsem pa napora za branje knjig. Želim si, da bi enkrat ob teh pralnih strojih videl vsaj enega človeka, ki ne bi hitel, med pranjem bi ostal ob stalno vrtečem se bobnu in preprosto bral knjigo. Danes nisem videl nikogar. Morda bom imel več sreče v sredo, ko bom šel spet tu mimo.
/ PONEDELJEK, 12. JANUAR
Res imam rad številke, matematiko in statistiko. Ko grem na kavo, se včasih kakšen prijatelj pošali, da si gotovo pišem, kdo je na vrsti za plačilo. Običajno avtomatično nadaljujem šalo in zaključim v slogu: "Ja, razmerje je 9:7 v mojo korist, kar pomeni, da zdaj dvakrat plačaš ti."
Tega si seveda ne beležim, zbiram pa drugačne številke iz svojega življenja. Recimo prodajo knjig. Prve mesece po izdaji se rad obrnem na založbo in preverim statistiko. Kruha in iger je izšla pred dvema mesecema, zato me zanima decembrska številka. Maja iz Goge mi hitro odgovori, številka je nekje v okviru pričakovanj. Prodaja seveda ni glavna motivacija, ta se skriva enostavno v želji po ustvarjanju. To je po Čisti desetki moja druga knjiga o športu. Precej bolj izkušeni avtorji in uredniki so me opozorili, da se knjige o športu pri nas prav pretirano ne berejo.
V tem času sem skoval teorijo 100:1. Za pisanje knjige v primerjavi s spletnim člankom namenim stokrat več časa, energije in zavzetosti, na koncu pa tisti članek o uspehu slovenskih športnikov prebere stokrat več ljudi. V Sloveniji imamo radi šport in se navdušujemo nad njegovimi akterji, nad športnimi knjigami pa malo manj. S temi besedami želim izkazati resnično hvaležnost vsakemu, ki je moji knjigi ponudil priložnost.
Pozno popoldne odpeljem sina na trening karateja. Hecno, kako drobno naključje lahko zaznamuje in spremeni življenje. Avgusta 2023 smo si z družino ogledali legendarno klasiko Karate Kid, mali je po ogledu navdušeno sklenil: "Rad bi treniral karate." Pravo naključje je sledilo naslednji dan, ko smo v nabiralnik dobili letak lokalnega karate kluba in tako je postal športnik. Sin res navdušeno trenira, zelo rad hodi tudi na tekme. Seveda se veselim njegovih uspehov, še bolj pa tega, da se je res našel v neki aktivnosti. In ne, čeprav sem športni novinar, si niti slučajno ne želim, da bi nekoč postal profesionalni športnik, kar sem podrobno razložil v knjigi Kruha in iger. Ko ga poberem po treningu, ga izprašam o katah, ki jih je izvajal, tokrat je bila to gojušiho šo. Mimogrede, danes je na zlatih globusih slavil film Ena bitka za drugo, v katerem hčerka Leonarda DiCapria izvaja kato heian nidan.
/ TOREK, 13. JANUAR
Končno prost dan! Z ženo sva nameravala dopoldne na dolg sprehod, a je večer prej izvedela, da mora v službi zamenjati obolelega sodelavca. Dopoldne sem namenil zaključku priprav na pogovor z Mašo Jelušič, ki jo ta teden gostim v Številkah. Ta podkast z velikim veseljem ustvarjam že enajst let. Delo za dušo!
Sem človek, ki se res rad dobro pripravi na svoje naloge. Gledam in berem vse, kar mi lahko pomaga, včasih je to tudi tale dnevnik, v zadnjem času sem se tudi s to rubriko pripravil na pogovor s Cirilom Horjakom in Rokom Petrovčičem. V zadnjih dneh sem prebral že vse možne intervjuje s pisateljico. Dopoldne sem dokončal njeno čudovito kriminalko Profesor je končno mrtev. Občutek imam, da bo to super pogovor. Eden njenih likov med drugim reče: "Ko sem v studymoodu, odmislim vse. Številke te posrkajo bolj kot besede." S tem citatom me je kupila, haha.
V pripravah sem kot detektiv, ki si beleži in povezuje podatke, seveda ne iščem storilcev, ampak gradim čim bolj jasno sliko, ki bi mi povedala še kaj onstran besed in številk. Zdi se mi, da mi je Maša podobna v temeljitosti priprav. Verjamem, da bo četrtkov pogovor uspel in se ga že zdaj zelo veselim.
/ SREDA, 14. JANUAR
Kot otrok sem sanjal o treh poklicih: videl sem se kot športnika, učitelja in pisatelja. Od vseh sem se dokaj hitro poslovil, v zadnjih petih letih pa se mi je odprla priložnost za pisanje knjig, ki sem jo z veseljem zagrabil. Na kratko res ne znam razložiti, a ustvarjanje knjig me osrečuje. Pravzaprav mi izven družinskega življenja predstavlja največjo srečo. Čeprav je Kruha in iger komaj izšla, že nekaj časa fantaziram o naslednji. To je v meni tlelo toliko časa, da sem pripravil osnutek za naslednjo knjigo.
V času službene malice se tako dobim z urednico Heleno in ji na hitro orišem idejo. Pozorno posluša, izpostavi dobre dele, hkrati pa podčrta tudi morebitne šibke dele. Pod črto pa se ji ideja zdi zanimiva in vredna nadaljnje obravnave, kar me izjemno veseli! Na poti domov oči vržem v pralnico, a ni nikogar s knjigo.
/ ČETRTEK, 15. JANUAR
Dopoldne posnamem pogovor z Mašo, občutek je bil pravilen – res je navdihujoča oseba in nastal je res lep pogovor (danes lahko preverite na MMC-jevi spletni strani in ocenite, če sem morda pretiraval).
Na poti domov spet pogledam v pralnico. Spet ni nikogar. Morda pa bo naslednji teden. Sedem dni se je hitro obrnilo in vrnilo v izhodišče. Večina stvari se zdi istih. A ni res, slišim bolje, spoznal sem Mašo in začel snovati novo knjigo. Življenje je lepo.
