/ PETEK, 23. JANUAR
Dovolim si ostati v postelji do zadnjega trenutka, torej do pol desetih, ko me zvonec domofona prisili, da zlezem iz nje. Prav tale zven oznanja začetek Boba. Čeprav sem še vedno v svojem ljubljanskem stanovanju. Čeprav je Bob šele jutri. Čeprav še vedno ne vem, ali mi bo do večerne vaje uspelo izklopiti ves preostali svet, ki z Bobom ni povezan. Nedolgo nazaj sem se lotila prenove stanovanja. Ob novi službi, ki mi mesečno doprinese po 30 nadur, in potrjeni diagnozi ADHD pri mojem navihanem osemletniku je prenova seveda obstala nekje na tri četrt. Otrok je dobil svojo sobo, jaz pa v dnevni sobi visoko posteljo z ogromno še neizkoriščenega shranjevalnega prostora. Izkoristila ga bom takrat, enkrat, ne vem, poleti, ko bom spet imela čas. Nerodno zlezem s postelje in si pri tem skoraj zvijem gleženj, kar me ponovno vrže v časovnico Boba, h kateremu se bomo odpeljali že čez dobro uro. Istočasno pomislim, da je 23. januar le še tri mesece do sinovega rojstnega dne, in misel nežno odrinem … za to bo še čas. Najbrž. Pritisnem na gumbek za odpiranje spodnjih vrat in čez minuto se na vratih prikaže Špela, moja asistentka v službi, ki je poosebljen stroj za koordiniranje, zato sem jo prepričala tudi v izkušnjo z Bobom. Ko je pozvonilo drugič, je bil čas za odhod iz stanovanja. Bila je čistilka. Na tri četrt prenovljeno stanovanje bo, ko se vrnem po tem razburljivem vikendu, čisto in to mi daje poseben občutek zadovoljstva.
Prvi postanek je že čez pet minut. Pred nekaj meseci sem kupila električni avto. Praktičnosti pri daljših vožnjah raje ne bom komentirala, a so pospeški seksi in tihost motorja prav tako. Na Barju, v smeri Maribora, se iz taksija, medtem ko priklapljam avto na hitro polnilnico, z vso svojo opremo in še nekaj Igorjeve, zrine Pozvek. Vesel je. Jaz tudi. In hkrati naju stiska v želodcu. Ne znava še vsega na pamet.
Vožnja je izjemno zabavna. Promet je prijazen, vozimo hitro in gladko. Kljub otroku v avtu si privoščimo komade od Alo!Stari do MI2, z vsemi pikantnimi besedami, ki jih premorejo v svojih repertoarjih. Vsi pojemo na glas.
Filipa pustimo pri babici in dediju do jutrišnjega večera, ko bodo vsi skupaj lepo oblečeni prišli v SNG. V Mariboru najprej na Glavnem trgu odvržem Pozveka, midve s Špelo pa nadaljujeva pot skozi popoldansko prometno konico do Poročnega ateljeja Vajina romanca, kjer me čaka letošnja Bob obleka. Mariborska vijola, preprosta, a dober kroj za moje telo v poznih tridesetih, ki se že več mesecev odločno bori s hormoni, stresom in pomanjkanjem spanja in se mu to tudi pozna.
Pozvek umira od lakote, vidim mu na obrazu, ko se končno dobimo pred hotelom, da bi skupaj odšli na kosilo. Odpravimo se v Jack & Joe, kjer se nam pridruži tudi Igor. Špela se pusti prepričati v ugriz feferona in pri tem skoraj omedli, vendar nekako vzdrži in veselo ji zagotovimo, da je najhujše za njo.
Malo pred šesto popoldan končno stopim na oder v SNG-ju. S pridihom rutine se zazrem v prazne oranžne sedeže, ki bodo jutri zapolnjeni do zadnjega kotička. V meni se mešajo občutki domačnosti, dvoma o zadostni pripravljenosti in hvaležnosti, da sem lahko spet tukaj. Sedem na rob odra in Marlo, moja volčjakinja, ki me spremlja povsod, mi sede na narta. Skupaj zadihava prostor. Nato pride Tadej z njegovim "Kak si, Maja?", kar me vrne v dogajanje. "Pa saj veš, vprašaj me jutri, po Bobu," mu smeje odvrnem. Tadej skrbi za uresničevanje mojih (produkcijskih) želja in letos je še posebno ustrežljiv, kar me pomirja. Vse je tako, kot mora biti.
Blizu polnoči smo že pri drugi ponovitvi. SNG-hišnik začne nakazovati na to, da smo presegli njegovo mejo potrpežljivosti. Vztrajam pri tem, da preizkusimo še avto, če ga že imamo tam. Tako lepo se je svetlikal in potrpežljivo čakal, da mu dodelimo vlogo v scenariju. Sedem vanj in pritisnem na gas, kakor da imam pred seboj vzletno stezo. Srce mi poskoči in Pozveku, ki ga skoraj povozim, tudi. "Točno tako moramo narediti!" je navdušen Igor, ki je že pri lanskem Bobu predlagal, da jaz s stropa priletim z veliko hitrostjo in s tem presenetim vse v dvorani. No, moj lanski prihod se je odvijal na deščici, vpeti med jeklenici, na katerih sem se spustila, in razen enega karabina v obleki posebne varnostne obleke nisem nosila. Električni renault 5, s katerim sem letos pridrvela na oder, pa je imel vsaj šest varnostnih blazin, tako da sem Igorjev predlog z veseljem sprejela. Pozvek bo moral zaupati, da sem odlična voznica.
Petek je bil dolg. Ne samo v dnevniku. Tudi zares. Ob enih zjutraj sva s Špelo še ponavljali besedilo, nato sem se lotila grafike zaključnih napisov in okoli druge ure zjutraj sem si umila lase in jih posušila s hotelskim fenom. Končno sem bila pripravljena na Bob.
/ SOBOTA, 24. JANUAR
Jutro je prišlo, kot bi mignil. Marlo je zalajala. Čudno. Pogledala sem na uro. Vse jasno. Zaspala sem alarm, trkala je Špela. Čez dobro uro se začne vroča vaja.
V SNG-jevem zaodrju je danes veliko živahneje. Prišla je razširjena ekipa. Tam je tudi Bor, moj drugi asistent iz službe. Osemnajstletnik, čigar entuziazem v zabavniškem poslu presega vse meje zdravega razuma, prijaznost pa tudi. Danes bo pomagal Špeli. Veselo mi pomaha, mene pa ostro kljune v glavi. Da je v mojem življenju prav v tem trenutku vsega preveč, je misel, ki jo odrinem in se raje namenim proti avtu. Tam me čaka že od včeraj. Spet bova dirkala.
Vroča vaja teče gladko in kmalu se spet znajdem v hotelu, kjer izklopim telefon in tako Špelo in Bora pustim sama v reševanju morebitnih zatikov z nastopajočimi glasbeniki. Čas je, da se naučita. In čas je, da se jaz odklopim. Nastavim zvok prasketanja ognja in poskusim zaspati, a je glavobol premočan. Tako se silim še kakšne pol ure, potem kljubovalno vstanem in se odpravim pod vroč tuš. Tam ostanem naslednje pol ure in tri ponovitve stand-up uvoda. Zdaj ga znam. Oblečem se, pogoltnem tableto proti glavobolu in se še zadnjič odpravim proti SNG-ju. Generalka se prične točno. Nekje na polovici prideta Cassie in Mateja, ki me bosta takoj po generalki "vzeli v svoje roke" in spremenili v ikonično voditeljico prestižne Večerove prireditve Bob leta. Žensko gnezdo, v katerem mi dekleti oblikujeta frizuro in make-up, je moj varen kokon, v katerem se končno popolnoma sprostim, in po tem, ko zaključita svoje čaranje, tudi ponosno zablestim. Iz garderobe v tretjem nadstropju se spustimo v zaodrje. Nekdo zakliče, da je publika v dvorani. Sedem v avto. Zavesa se dvigne. Balkan Boys in Maja Založnik otvorijo Bob. Na oder v vlogi policista priteče Pozvek in potem sva na vrsti midve s petko. Špela zamahne z roko, jaz pritisnem na gas in se poženem preko kablov proti Pozveku, ki ne trzne niti za sekundo. Zaupa mi. Pritisnem na zavore, da živahno zaškripajo in brezkompromisno utrgajo baletni pod na odru. Nihče ne opazi. Čez dve uri ljudje navdušeno nazdravljajo in s suverenostjo v očeh priznavajo, da je to najboljši Bob doslej. Ali lahko to še presežemo? Ali pa je nemara to tisti trenutek, ko mora človek oditi zato, da si ga ljudje zapomnijo po najboljšem? Kdo bi vedel.
/ NEDELJA, 25. JANUAR
Špela je odšla že včeraj. Pozvek pride zaspan iz hotela. Tokrat otroka pobereva pri dediju pri novem Mercatorju. Tam tudi spet priključim avto na hitro polnilnico. Čez pol ure smo pripravljeni. V popolni tišini se odpeljemo v megleno in deževno Ljubljano. V Odiseji sta premiera Tom & Jerry in razstava mačk, česar Filipu, kljub hudi izčrpanosti ne morem odreči. Ob sedmih zvečer sva doma. Jutri se začne nov teden. In vsakodnevno življenje.
/ PONEDELJEK, 26. JANUAR
Začne se z jutranjim sestankom, ki je znan po svoji neučinkovitosti in dolgoveznosti. To je verjetno razlog, da se v mojo glavo spet prikrade bolečina. Okrepi se tudi prehlad. Po tem sestanku sledi še en sestanek in po tistem še eden in po tistem še dva. Na petem sestanku ne morem več dihati. Špela mi pove v obraz, da je jezna, ker nisem ostala doma, jaz pa preprosto vem, da je moja prisotnost na teh sestankih ključna. "Jutri bom doma," ji obljubim.
/ TOREK, 27. JANUAR
Kar preko pižame si potegnem trenirko, splahnem noč s svojega obraza in spakiram Filipovo smučarsko opremo v avto. Danes imajo športni dan in v zadnjem trenutku ugotovim, da je odhod že ob 7:30. Dirkava skozi jutranji promet in po radiu slišim oglas za koncert She Rocks, originalni rock spektakel, ki ga pripravljam v Odiseji na predvečer dneva žena. Filip zleze na avtobus in ta prizor me vrže v moje otroštvo in spomni na osnovnošolske izlete. Nato se vrnem domov in spim do dveh popoldan.
/ SREDA, 28. JANUAR
Prvi sestanek je ob enajstih. Nato si sledijo do šestih popoldan. Eden med njimi je z Žanom Serčičem, s katerim delava Valentinov koncert ob izdaji njegovega četrtega albuma. Z Žanom sva v resnici v sorodu, kar sva ugotovila šele po tem, ko sva se oba preselila v Ljubljano. Ta vez naju postavlja v nek zanimiv poslovno-zasebni odnos, v katerem sva si podobna predvsem v tem, da želiva oba delati presežke. Ob šestih brezupno napišem šoli sporočilo, da bom ponovno zamudila po otroka in naj mi tudi tokrat odpustijo.
/ ČETRTEK, 29. JANUAR
Naša tajnica me povabi na kosilo v času malice. Jaz sem ena tistih, ki jedo ob računalniku. Takšna povabila so dobra za moje zdravje. Pa da ne bo pomote, svoje delo obožujem. Hvaležna sem, da lahko delam v tem poslu in skupaj z glasbenimi in gledališkimi ustvarjalci postavljam izjemne zgodbe na odre. Po drugi strani pa pogrešam biti samo pisateljica … in nekdo, ki dokonča prenovo stanovanja in popoldneve preživlja s svojim otrokom. Danes bom odšla iz službe prej. Filip bo presrečen.
Maja Monrue je pisateljica, ki se je v zadnjih letih uveljavila tudi v svetu slovenske glasbene in gledališke scene. Od leta 2023 jo poznamo kot sovoditeljico prireditve Bob leta, v njenem vsakodnevnem življenju, ki se od leta 2019 v glavnem odvija v Ljubljani, pa jo lahko ujamemo v krmarjenju med delom vodje koncertnega in gledališkega programa v Boscarolovi Odiseji ter vzgojo njenega zgovornega osemletnika Filipa.
