Čeprav vemo, da se tudi Rudolfu Maistru kot divizijskemu generalu ne bomo mogli povsem izogniti, pa bi vendarle radi, da bi bil poudarek našega razgovora na Rudolfu Maistru - človeku. Najprej bi nas zanimalo — od kod pravzaprav izhaja vaš rod?
"Nemara boste malce presenečeni, če vam povem, da so bili neki naši predniki bržkone Nemci, ki so se v te kraje priselili menda pred 200 ali 300 leti. Tako sodim vsaj po imenu in v to smer vodijo tudi moja poizvedovanja po družinskem poreklu. Moj oče izhaja iz stare pečarske rodbine Maistrov na Ptuju in pečarske izdelke te rodbine je še danes najti v nekaterih starih kmečkih hišah v okolici Ptuja."
Vaš ded je bil torej obrtnik?
"Da, kot ostali predniki je bil tudi moj stari oče izučen pečar, vendar je kasneje pečarski poklic opustil. Ko se je vrnil s služenja vojaškega roka v Stari Avstriji, se za ta poklic ni ogrel in se je raje vključil v finančno službo. Bil je finančni preglednik, umrl pa je kot finančni inspicient."
Na deski prilepljeno obvestilo
Kdaj je vaš oče pravzaprav zbolel?
“Oče je pričel bolehati leta 1922. Že tedaj je začel težko hoditi, leto kasneje pa je, tega se dobro spominjam, iz Ljubljane telefoniral domov v Maribor, da se zelo slabo počuti in naj bi šla mama k njemu. Dobil je neke vrste živčno vnetje in nikoli več ga niso pozdravili. Hodil je po zdraviliščih in termalnih kopelih, toda bolezen se ni obrnila na bolje. Medicina pač tedaj še ni bila na tisti ravni, kakor je danes. Po stanovanju je hodil vedno s palico in se je moral oprijemati z drugo roko za pohištvo. Kljub bolezni pa se je še vedno rad odpeljal z avtom kakšnega prijatelja v Zavrh ali na Unec pri Rakeku, kjer je podedoval precej veliko posestvo, ki pa ni bilo kmečko urejeno, temveč bolj gospodarsko. Tam je preživel dosti počitnic in tam je tudi umrl. 29. marca leta 1934 je doma v Mariboru še slovesno praznoval svojo 68-letnico, nekaj mesecev kasneje pa je na počitnicah na posestvu Unec umrl. Teden dni pred njegovo smrtjo sem bil še pri njem. Tedaj sem bil še v službi. Zelo težko je hodil. Poklicali smo zdravnika in predpisal mu je neka zdravila, toda bržkone se je preveč sončil in 26. avgusta po kosilu ga je začela srčna kap. Po dveh urah nezavesti je umrl. Njegovi smrti je botrovalo bržkone tudi to, da se je premalo gibal in preveč sedel.”
Oče je umrl na Uncu, pokopan pa je v Mariboru.
“V trenutku njegove smrti sem bil na službenem potovanju in za menoj so poslali brzojavko. Prijatelj, ki je brzojavko prejel, me je le opozoril, da je oče hudo bolan in naj se takoj vrnem na Unec. Ko sem v Ljubljani zgodaj zjutraj postopal po ulicah in čakal, da bi lahko sedel na vlak proti Rakeku, sem v bližini zgradbe uredništva tedanjega Jutra opazil na oglasni deski prilepljeno oznanilo za posebna sporočila: ‘Včeraj je na Uncu pri Rakeku umrl general Rudolf Maister.’ Očetovo truplo so prepeljali s furgonom z Unca v Maribor. V Ljubljani so pokojniku pripravili veličasten sprejem, prav tako v Celju. Imel sem vtis, da je oče dobil šele po smrti zahvalo vse Slovenije, ki jo je pogrešal v preteklih 15 letih. V Mariboru so očetu 28. avgusta 1934 na stroške občine pripravili veličasten pogreb, kakršnega to mesto do sedaj in tudi kasneje še ni videlo.”
Bilo bi zanimivo vedeti, ali so Nemci očetovo grobnico v času okupacije oskrunili.
“Ne, grobnico so pustili pri miru, morda prav zaradi tega, ker je sorazmerno skromna. V uteho nam je bilo, ko smo izvedeli, da so mnogi Mariborčani tudi v času okupacije vsako leto na dan mrtvih na njegov grob prinašali cvetje in prižigali sveče.”
