Nataša Panikvar že vrsto let opravlja delo patronažne sestre, hkrati pa je na Ptuju tudi vodja te službe. Skupaj s še 24 sestrami na terenu skrbijo za bolnike v 16 občinah. Delo je zaradi svojih specifik in dejstva, da ena sestra na terenu obravnava zelo različne bolnike, zahtevno, a hkrati tudi izpopolnjujoče. Pogosto so namreč nepogrešljiva pomoč novopečenim mamicam ter med redkimi obiskovalkami ostarelih in onemoglih.
Ko v bloku iščeš neko osebo, je noben sosed sploh ne pozna. Če boš pa koga iskal v Halozah, bodo vedeli še za nekaj bregov naprej, kje je kdo doma, in si bodo med seboj tudi pomagali
Intervju je nastal v času razprav o uveljavitvi zakona o dolgotrajni oskrbi in plačni reformi v javnem sektorju. Panikvarjeva je zato spregovorila tako o pomanjkanju zdravstvenega kadra, ki je pogosto posledica nizkih plač, kot tudi o težavah pri zagotavljanju pomoči starostnikom na domu, s katerimi se na terenu srečujejo vsakodnevno.
Takšnih primerov na terenu opažajo veliko. Prav ob opisovanju razmer v domovih, ki jih obiskujejo, je Panikvarjeva brez olepševanja opozorila na resnost položaja.
Poudarila je, da so razmere v urbanih središčih pogosto bistveno slabše kot na podeželju in da je socialni krog, ki ga ljudje na vasi še imajo, v stiski ključen. Kot je povedala, bi morda pričakovali, da je zaradi večje dostopnosti v mestnih središčih položaj boljši in da so ljudje bolj opaženi, a je pogosto ravno nasprotno. "Veliko je socialno ogroženih družin, priseljencev in starostnikov. Težava je v tem, da se ljudje med seboj ne poznajo in se stiske izgubijo," je dejala. Dodala je še, da imajo ljudje na podeželju pogosto tudi kakšen košček zemlje, na katerem si lahko pridelajo hrano, in da je po njenem mnenju prav zato na vasi manj revščine.