Demokratični procesi se ne ukinjajo, temveč praznijo: volitve obstajajo, parlamenti delujejo, pravni red vztraja, a vse pogosteje kot izpraznjeni označevalci.
Diagnozo sedanjega časa je vse težje ločiti od vtisa, da se svet, zgrajen na (sicer protislovnih) idealih razsvetljenstva, krha. Demokratični procesi se ne ukinjajo, temveč praznijo: volitve obstajajo, parlamenti delujejo, pravni red vztraja, a vse pogosteje kot izpraznjeni označevalci. Njihovo vsebino zapolnjujejo avtoritarne populistične prakse, prepletene z ekonomskimi logikami deregulacije in koncentracije kapitala, ki ne nastopajo kot odprta negacija demokracije, temveč kot njena predrugačena različica. Demokracija se ne ruši od zunaj, temveč se od znotraj preoblikuje v hierarhično strukturirane politične ureditve, v katerih se izgubljajo skupna merila presoje tega, kaj je javni interes.
Ob takšnih premikih se z novo težo vrača misel Jürgena Habermasa, teoretika, ki je umrl letos marca, star 96 let, in čigar delo danes odzvanja bolj aktualno kot kdaj koli prej. V središču njegovega opusa je ideja javnosti (Öffentlichkeit), ki jo v Strukturnih spremembah javnosti (1962) razvije tudi kot poskus misliti, kaj sploh omogoča demokracijo.
Ob takšnih premikih se z novo težo vrača misel Jürgena Habermasa, teoretika, ki je umrl letos marca, star 96 let, in čigar delo danes odzvanja bolj aktualno kot kdaj koli prej. V središču njegovega opusa je ideja javnosti (Öffentlichkeit), ki jo v Strukturnih spremembah javnosti (1962) razvije tudi kot poskus misliti, kaj sploh omogoča demokracijo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
