Aleskinderandiveltsindglajh

Bilo je v sedemdesetih, ko se je enkrat letno pripeljal iz Bavarske, da preživi nekaj dni med nami, socialističnimi domorodci; potem pa se zapelje tja proti Kvarnerju, med tiste ciprese in borovce, da si oddahne od napornih poti, o katerih je občasno pripovedoval. O Arabcih, tej smrdljivi zalegi, ki jih je kot izmenovodja spoznaval med montažo strojev, ki jim jih je prodala njegova G.m.b.h. Zmeraj sem bil vesel njegovega natančno odmerjenega darila, tablice čokolade in petih nemških mark, ki mi jih je hrupno in velikodušno podaril. Darilo je bilo zmeraj identično, vse do dne, ko je dobil občutek, da si lahko čokolado kupim sam, denar pa zaslužim s počitniškim delom. Da pač, kot kurčev študent ali dijak, ne gledam v zrak. In ko sem bil že dijak, se je stricu nekoč zazdelo, da bi lahko bil dovzeten za novo modrost. Takrat je bila še Jugoslavija in stric je vedel, kako stvari stojijo, zato me je potegnil na stran in mi povedal, kar mi gre: "Zapomni si! Ti si Štajerec, razumeš? Štajerec! To je edino, kar velja! A ti je jasno?" In takrat mi je dal dvajset mark. Malo me je zmedel, ker ta Štajerec se mi je zdel nekako utesnjujoč, a na srečo mi je dal dvajset mark. Tako sem, bolj kot o tem, da sem Štajerec, premišljeval, kje jih bom spičkal.