Tudi radiče, tako letne kot prezimne, sejemo šele v juniju. Ko vrtičkarji slišijo besedo radič, vsi pomislijo na glavnati tip palla rossa z rdečimi okroglimi glavami, manjšina ima v glavi še štrucarja (zeleni glavnati radič), le malo pa jih pomisli še na kaj drugega. Svet radičev je dejansko veliko bolj pisan in zanimiv.
Poznamo neprezimne, letne in prezimne radiče. Razlika med njimi je v tem, da prve sejemo in pridelamo v istem koledarskem letu. Prezimne sorte pa v letu setve naredijo samo listno rozeto; seveda so ti listi tudi primerni za uživanje, šele spomladi naslednjega leta pa nastanejo lepe glavice ali rozete.
Direktne setve radiča je obvezno dobro zasenčiti, zato raje izberem sadike
Ne glede na tip - radič sejemo šele v začetku junija in vse do sredine julija. Ker govorimo o dveh najbolj vročih mesecih v letu, je direktne setve obvezno dobro zasenčiti, saj lahko vroči sončni žarki mlade rastlinice požgejo. Ravno zato sem sama bolj pristaš vzgoje sadik, kar naredimo podobno kakor pri solati. Le da setvene plošče (multiplošče) v primeru vročega, sončnega julija nimamo na soncu, ampak jih imamo nekje v svetli senci, pod balkonom, na robu grmovja ali pa kako drugače zasenčeno. Direktno setev pa senčimo tako, da z ustreznim senčilom setve ne prekrijemo plosko, ampak senčilo dvignemo 30-40 centimetrov nad tla z loki ali privežemo na nizke kole, palčke. Senčilo je lahko tudi nekajkrat preložena agrokoprena, vreče za krompir, svetlo blago. Posevek senčimo do prvega redčenja. Tako se nam setev tudi ne bo preveč izsuševala. To velja za vse poletne setve, ne samo za setev radiča.
Naj vas ne zbega in prestraši
Najpogostejša sorta letnega radiča pri nas je palla rossa, ki pa je lahko zelo zgoden, ali pa njegov pozni tip, ki ga lahko na vrtu "skladiščimo" skoraj do pomladi. Vmes med njima po zgodnosti dozorevanja je še sorta averto. Rdečelistne sorte z okroglimi glavami imajo pogosto sprva - po vzniku pa vse do oblikovanja glave - povsem zelene liste. Naj vas to ne zbega in prestraši - glava ima na koncu vedno rdeče liste.
V zadnjih letih mnoge zbegajo še številke ob imenu sorte (palla rosa 2, palla rosa 4 …). Te številke preprosto pomenijo dolžino vegetacije: nižja kot je številka, krajšo vegetacijo naj bi imele rastline.
Poleg rdečelistnih imamo tudi glavnate sorte s pegastimi listi, to sta castel franco in nekoliko novejša bianca invernale, ki smo jo nekoč poznali pod imenom palla bianca. Obe sorti zdržita izredno dolgo v zimo, pogosto tudi prezimita. Castel franco je znan po tem, da ni nikoli grenek. Nekoliko prej moramo v jeseni porezati štrucarja bianco di Milano (milanski radič) in pan di zuccero (sladkorni radič). Ta radiča pa veliko temperatur pod ničlo ne preneseta.
Tržaški solatnik na vsakem vrtu
Veliko premalo pa Slovenci sejemo prezimne sorte radiča, kot so verona in treviški z rdečimi listi, ter sorte tržaški solatnik, predvsem pa domačo sorto solkanski. Te sorte sejemo vse od druge polovice junija direktno na stalno mesto. Spomladi tako ne bo v skledi samo motovilec, ampak tudi zelo okusen, predvsem pa osvežilen prezimni radič. Ponekod pa se na naših policah dobi tudi zelo zanimiva mešanica prezimnih radičev, kjer imamo različne sorte z različno oblikovanimi in obarvanimi listi. Saj veste, da je večbarvna zelenjava najbolj zdrava.
Tržaški solatnik bi moral biti posejan prav na vsakem vrtu. Celo poletje bomo imeli rezervno solato na vrtu. Da listi ne bodo pregrobi, kosmati in grenki, poskrbimo, da bodo vedno mladi. To naredimo tako, da jih vedno režemo, tudi če jih ne potrebujemo za hrano. Z njimi lahko zastremo tla okoli rastlin, lahko jih tudi kompostiramo. Ne porežemo cele gredice naenkrat, mogoče samo tretjino rastlin vsak teden. Tako bo vedno na razpolago nekaj svežih, mladih listov. Grenak pa ne bo, če ga boste redno namakali.
Ohrovt - vitamini za zimo
Kapusnice so že od nekdaj zelo priljubljena zelenjava na zimskem jedilniku Slovencev. Žal pa sta jih v zadnjih letih zamenjala neokusen paradižnik in solata iz daljnih krajev. Tudi zelje počasi izginja z naših vrtov, ohrovt pa tako ali tako sodi med pogosto pozabljene in zelo zanemarjene kapusnice. Ravno v juniju je zadnji čas, da se spomnimo nanj.
Ohrovt sodi v družino križnic in na njem vidimo vso pestrost te družine. Poznamo listnati ohrovt, kjer najdemo več različnih oblik, od kodrolistnega do sredozemskega tipa v obliki palme, in najbolj navadnega, ki mu nekateri rečejo tudi krmni, a je prav tako odličen za prehrano ljudi. Verjetno bolj poznan je brstični ohrovt, ki mu nekateri ljubkovalno rečejo popčar. Najbolj pa poznamo glavnati ohrovt, ki je podoben zelju, le da je listna površina veliko bolj nagubana. Pri listnatem ohrovtu uživamo liste, pri brstičnem trde brste, ki se oblikujejo v listnih pazduhah rastline, pri glavnatem pa se listi zvijejo v trdo glavo. Torej tri različne oblike z enim imenom.
Ohrovt sodi med vrtnine, ki imajo skupno največjo količino različnih antioksidantov. Namesto različnih eksotičnih rastlin naj raje na vrtu raste prav zanemarjen ohrovt. Njegov največji pomen je v tem, da imamo lahko tudi pozimi na vrtu svežo zelenjavo. Ohrovt bi torej obvezno moral biti na vsakem vrtu.
Ohrovt vzgojimo iz sadik s koreninsko grudo, saj to danes tudi za vrtičkarje ni preveč težko. Za vzgojo sadike potrebujemo štiri tedne. Posejemo ga v multiplošče s 160 lončki oziroma v lončke premera 4 centimetre, v vsakega po eno seme. Idealen čas za presajanje brstičnega ohrovta je sredina junija, presajamo pa ga lahko do začetka julija.
Ohrovt sodi med tiste vrtnine, ki potrebujejo veliko hranil. Tako kot zelje se najbolje počuti za stročnicami oziroma metuljnicami; pred njim lahko pridelamo nizek stročji fižol ali nizek grah. Seveda pa ga lahko sadimo tudi tja, kjer je rasla solata ali zgodnji krompir. Gredico pognojimo s hlevskim gnojem v jeseni ali s kompostom oziroma kupljenimi organskimi gnojili pred sajenjem. V tla zadelamo od 2,5 do 3 litre hlevskega gnoja, od 6 do 9 litrov komposta, kupljena organska gnojila pa uporabimo po navodilih.
Razdalja med posameznimi sadikami je odvisna od tega, s katerim ohrovtom imamo opravka. Glavnati ohrovt lahko sadimo dokaj blizu skupaj, če želimo pridelati manjše glave. Med rastlinami naj bo od 30 do 50 centimetrov razmika, med vrstami pa od 40 do 60 centimetrov. Bližje skupaj bo rasel, manjše glave bodo. Brstični ohrovt potrebuje vsaj pol metra med rastlinami v vrsti in 60 centimetrov med vrstami, listnati pa raje še deset centimetrov več. Vmesni prostor lahko izkoristimo za pridelavo nizkega stročjega fižola, posejemo lahko solato berivko ali presadimo sadike solate s koreninsko grudo.
Jeseni lahko med rastline listnatega ohrovta, če smo poleti že obtrgovali liste, posejemo špinačo. Vsekakor je dobro, da ob gredici posejemo žametnice in ognjič ali pa se tudi med rastlinami plazi kapucinka. Dober sosed je tudi zelena, med zelišči pa še kumina, kamilica, koper in komarček, timijan, drobnjak in kitajski drobnjak. Poleti poskrbimo, da so tla rahla in brez plevelov, po potrebi namakamo. Ker imajo ohrovti globoke korenine, namakamo dolgo, vendar samo enkrat na teden. V suhem vremenu ima listnati ohrovt zelo trde liste, namakanje te liste naredi okusnejše in manj trde. Brstični ohrovt v topli jeseni naredi večje, a manj zbite brste, v hladni jeseni pa so brsti trdi in zbiti. Zato ga sadimo šele v drugi polovici junija, da se pričnejo glavice oblikovati šele v hladnem delu jeseni.
Tudi por prezimi in ga sadimo šele v juniju
V juniju posadimo še prezimne sorte pora. Por mnogi sejejo direktno na stalno mesto. A se je veliko lažje izogniti nadležnim ličinkam porove zavrtalke, če vzgojimo sadike in kasneje presadimo kar med korenček. Sadike lahko vzgojimo v multiploščah, a por brez težav prenaša tudi presajanje puljenih sadik. Zato najdemo nekje na vrtu prostor in seme posejemo v vrstico, ko se rastline okrepijo, pa sadike presadimo. Prezimijo sorte, ki so nekoliko bolj čokate, imajo sivkasto obarvano listje in debelo, a krajše lažno steblo, pri nas dobimo seme sort carentan in elefant. Por je odlična čebulnica, ki jo lahko uživajo tudi tisti, ki imajo težavo z želodcem in jim zato čebula ne odgovarja. Mnogi ga nimajo več na vrtu prav zaradi porove zavrtalke. Poleg sajenja med korenček pomaga tudi lesni pepel, ki ga pričnemo okoli rastlin potresati konec avgusta in zastirko obnovimo po vsakem močnejšem dežju vse do prvega mraza. Prav tako porova zavrtalka ne mara vonja po komarčku, sladkem komarčku, med por lahko posejemo koriander ali kamilico. Samo ne pozabite, obe zelišči sta svetlokalilki, kar pomeni, da semena ne pokrivamo z zemljo. Seveda je še vedno najbolj učinkovito pokrivanje s kopreno, por pa lahko tudi visoko ogrnemo z zemljo, vse do zelenih listov. Oboje naredimo v zadnjem tednu avgusta. Kot vidite, ni razlogov, da tudi por ne bi našel mesta na vašem vrtu.
