Zaradi klimatskih pojavov nas vedno pogosteje zanima, koliko vode oziroma zalivanja potrebuje posamezna vrsta ali sorta. Večinoma nas to zanima predvsem zaradi skrbi glede našega vložka dela in časa, malo manj pa je v naši zavesti količina porabe pitne vode. Ob čemer lahko že s pravilno pripravo ali vsaj delno izboljšavo tal zadržimo več vode, ki je potem dalj časa na voljo rastlinam na vrtu. V najhujši vročini in suši so lahko naše zasaditve videti dobro, ne pa tudi idealno, saj se v obdobju slabih razmer za rast to pozna na videzu rastlin. To moramo vzeti v zakup in v sušnem obdobju drugače dojemati lepoto vrta, s čimer bo tudi potreba po zalivanju manjša.
Odločen ne vsakodnevnemu zalivanju
Najpogostejša napaka, ki jo počnemo, je redno, skoraj dnevno zalivanje vrta. Pri nekaterih rastlinah se zaradi tega korenine ne razvijejo v globino, saj več vode dobijo v zgornji plasti, kamor pač prodre tisto nekaj vode, ki jo zlijemo po gredi. Vsaka prekinitev takega režima zalivanja pomeni veliko močnejšo poškodbo rastline, kot bi jo doletela, če bi zalivali drugače. Pravilneje je le občasno zalivanje. Takrat rastlinam namenimo več vode, ki prodre globlje in je tako tudi na voljo dalj časa. Izjema so okrasne rastline v cvetličnih posodah in posebnosti, ki zahtevajo veliko vode.
Škropljenje ali kapljično namakanje?
Zalivalni sistemi v obliki razpršilcev se uporabljajo predvsem za zelenice, za okrasne zasaditve pa niso primerni, saj veliko vode ostane na listih rastlin, ki tako neposredno izpari v zrak, kar pomeni veliko izgubo. Zaradi goste rasti padajoča voda v obliki kapljic dolgo časa niti ne prodre do območja okoli stebla. Zgodi se lahko, da tudi po eni uri pršenja območje pod enoletnicami, trajnicami in grmički ostane skoraj povsem suho. Če se že odločamo za namakalne sisteme, potem posezimo po kapljičnem načinu, ki spušča vodo neposredno v tla okoli rastlin. Danes je na voljo veliko kompleksnih naprav, ki celo same zaznavajo okoljske razmere in sprožijo zalivanje na podlagi le-teh. Kot pri ročnem zalivanju tudi tu velja, da je bolje namakati poredko in takrat izdatno.
Je redno zalivanje v dolgih obdobjih vročine res dobrodošlo?
Pri tem večina ne pomisli na razvoj bolezni. Vroč zrak pripomore k hitremu izhlapevanju iz zemlje, zato se okoli rastlin ustvarja visoka zračna vlažnost, ki prispeva k razvoju številnih bolezni. Najpogosteje imamo težave tudi na koreninskem vratu, kjer se zaradi vlažnih razmer v vročem poletju razvijejo glive in odmirajo celi grmi sivk, žajbljev, rožmarinov … Seveda je pri požrešni trati zgodba drugačna, ta bo brez namakanja po nekaj dneh spremenila barvo.
Na srečo lahko vrt zasadimo tudi tako, da zalivanje ne po potrebno
Poznamo rastline, s katerimi lahko ustvarimo zasaditve, ki bodo zadovoljivo prestale dolga obdobja brez padavin. Na splošno velja, da so najbolj občutljive enoletnice in sezonske rastline, pri zelnatih trajnicah je razpon odpornosti proti suši zelo širok, pri grmovnicah in drevju pa zaradi globljih korenin pri večini velja, da lahko brez zalivanja zdržijo kar nekaj časa. Seveda prav pri vseh skupinah poznamo izjeme tako v smislu slabe odpornosti kot trpežnosti.
Brez začetnega zalivanja ne gre
Povsem brez zalivanja pa ne gre v nobenem primeru, ko govorimo o začetnih posegih. Takoj po sajenju rastlin je zalivanje nujno potrebno. Če na začetku ne bomo poskrbeli za uspešno in dokaj hitro ukoreninjenje, bomo imeli kasneje veliko problemov, lahko celo z odmiranjem. Na območjih z vročimi in suhimi poletji je rastline najbolje saditi v prvi polovici jeseni, ko so tla še topla, navadno že bolj namočena in rastline še rastejo. Pomembno je, da pred njimi ni sušnega in vročinskega stresa, kar ne drži za drugo polovico pomladi. To seveda ne pomeni, da bomo okrasne rastline sadili le jeseni. Velika večina je tako trpežna, da bo z našo pomočjo v začetnem obdobju uspešno prestala tudi sajenje poleti. Se je pa temu opravilu v kritičnih obdobjih bolje izogniti, še posebej če smo začetniki ali nas ne bo zaradi dopustov.
