Na področju nekdanje Jugoslavije samo nekaj glasbenih imen polni arene, stadione. Med njimi je tudi skupina, ki v tem letu praznuje 40. obletnico izida prvenca z naslovom Soldatski bal, ki je navdušil mladino po Balkanu in so ga prodali v več kot pol milijona primerkov! Suada, Goodbye Teens in Bolje biti pijan nego star so uspešnice, ki so postale obvezen del repertoarja vsake zabave. Loša, Pava in dvojčka Ćera 1 in 2 so čez noč postali neverjetno priljubljeni, kar je fenomen v več pogledih. Dobivali so gore pisem, Loša je moral plačevati beljenje bloka zaradi grafitov oboževalcev. Posebej zanimivo pa je, da je skupina hkrati osvojila najstniško pop publiko in intelektualce oziroma alternativno sceno, ki nad najstniškimi idoli običajno viha nos. Zato je novica, da bo skupina ob jubileju nastopila celo v originalni zasedbi, razveselila mnoge njihove dolgoletne fene.

Skupina Plavi orkestar je nastala v začetku 80. let v Sarajevu. Najprej so navduševali na šolskih koncertih, nadaljnje uspehe je malo zaustavilo služenje vojaškega roka, ki je bilo za Sašo Lošića - Lošo velika prelomnica. Po tem je začel študirati industrijsko oblikovanje na Likovni akademiji v Sarajevu. "Mislil sem, da se mi bo življenje obrnilo v to smer, vendar sem čutil praznino. Ko sem se nekoč peljal s tramvajem, sem ugotovil, da nisem človek, ki bi vsak dan hodil v službo," je povedal. To ga je še dodatno motiviralo, da je obudil glasbeno skupino in začel resno delati.

Ševin orkester in njegovi junaki

Skupina se je sprva imenovala Ševin orkestar, ker pa je v Sarajevu že obstajala skupina z imenom Ševa (iz nje je nastala Bombaj štampa, ki jo še vedno vodi Lošićev prijatelj Branko Đurić - Đuro), so se preimenovali. Loša si je želel, da ime nosi v sebi duh nostalgije in poletja. Beseda orkestar ga je spominjala na stare orkestre - Lionel Hampton Orchestra ali Benny Goodman and His Orchestra, beseda plavi pa je označevala stanje melanholije, Mediteran, delavsko uniformo, intrigo … "Člane benda sem spoznal na enem od koncertov takrat bogate klubske scene, s Pavom (Mladen Pavičić, kitarist) pa sem hodil v isti razred v prvi sarajevski gimnaziji. Zanimivo je, da smo bili najprej prijatelji," je povedal Loša.

Samir Ćeremida oziroma Ćera 1 je imel svojo skupino Linija života že pri petnajstih. Igral je kitaro in pel, kasneje je spoznal starejše sarajevske glasbenike in prešel na bas kitaro. Kratek čas je s Pavom igral v prvi zasedbi Elvis J. Kurtović, vendar so samo vadili, odigrali niso niti enega koncerta. Po tem je dobil ponudbo Zabranjenega pušenja, kjer je ostal leto dni. Tri mesece pred vojsko je zapustil skupino in se pridružil Plavemu orkestru. "Ćera 1 sem poznal od prej, prvič pa smo skupaj igrali, ko je Titova štafeta prenočila v Sarajevu v centru Dom mladih na Skenderiji. On je močen glasbenik, mislim, da je eden najboljših basistov v regiji," je o basistu povedal Loša.

Bobnar je Admir Ćeremida, Ćerin brat dvojček z vzdevkom Ćera 2, je bil na začetku menedžer skupine Ševin orkestar. Ko pa je to zapustil prvi bobnar, je v klet, kjer so vadili, prinesel nekaj velikih kuhinjskih posod, prevlečenih z najlonom, in rekel: "Jaz bom odslej vaš bobnar!" V skupini je torej od začetka, vedno je bil gonilna sila. Prav on je zaslužen, da se je skupina po vojni spet zbrala.

Čeprav je Loša na odru že od začetka izjemen frontman, ki dobro komunicira z občinstvom, se v resnici družbi in medijem najraje izogne. Zato je zanimivo, da se je leta 1983 sploh odločil, da bo pevec. Kako se je to zgodilo, se ne spomni natanko. "Poleg močnega umetniškega razloga je eden od motivov, da postaneš Nekdo in da Ona nekega dne vidi, da si uspel. Greš na vaje v klet, zapreš oči in vidiš, kako Ona v počasnem posnetku hodi čez makovo polje, pride na tvoj koncert, kupuje karto ... (smeh) To je močan motiv. Mistika, ki je ni več," mi je razlagal pred časom.

Naglušni urednik preslišal biser

Fantje iz Plavega orkestra so bili luštni, pesmi so šle v uho, ampak če mislite, da so vsi takoj prepoznali potencial, se motite. Loša in njegova ekipa je pesmi najprej ponudila Diskotonu - založbi iz domačega Sarajeva. Ampak tamkajšnji urednik je naredil največjo napako v svojem življenju, saj je zasedbo zavrnil! Glede na to, da je tudi založba Decca leta 1962 The Beatles odpravila s komentarjem, da so kitarske skupine na izhodu in da zasedba nima prihodnosti v šovbiznisu, da so Elvisu leta 1954 na avdiciji za Grand Ole Opry rekli, naj se raje vrne k vožnji tovornjaka, da je Madonno na začetku zavrnilo celo več založb, češ da njen stil in glasba nista dovolj komercialna, da so zavrnili tudi Jay-Z-ja, pa Eda Sheerana …, se to očitno najboljšim pogosto zgodi.

Skupina je potem podpisala pogodbo z zagrebškim Jugotonom in čez noč uspela. Marca so izdali ploščo, aprila imeli prvi nastop v takrat popularni oddaji Hit meseca, maja so že bili prvi na vseh jugoslovanskih glasbenih lestvicah. Pred palačo Albanija v centru Beograda se je že na podpisovanju albuma Soldatski bal zbralo okoli 3000 ljudi. Cel kordon policistov je moral ščititi člane skupine pred navalom oboževalcev, v nekem trenutku pa so glasbeniki morali kar pobegniti, saj je postalo preveč nevarno. Mnenjski voditelji tistega časa so Plavi orkestar opisovali kot "kulturni fenomen osemdesetih", "poslednjo histerijo na Balkanu" in podobno, tuji novinarji so o njih pisali kot o "Beatlesih izza železne zavese". Da so bili res fenomen, dokazuje tudi podatek, da so v Sloveniji prvič nastopili na Novem rocku - festivalu, ki je predstavljal predvsem alternativne izvajalce, kar dokazuje njihovo večplastnost.

Predsedniška izbira

Plavi orkestar je s svojo glasbo združil elemente popa, rocka in folk glasbe, kar je ustvarilo edinstven zvok, ki je bil hkrati dostopen in privlačen za množice. Največja uspešnica na prvem albumu je bila pesem Bolje biti pijan nego star. To pesem je Loša napisal pri 18 letih, danes bi jo morda malo popravil, saj že vrsto let ne pije, staranju pa - kot nihče - tudi Loša ni ubežal. Plavi orkestar ima sicer spoštovanja vreden "alkoholni" repertoar: Pijem, da je zaboravim, Daj mi vruće rakije in še kakšna bi se našla. Sicer pa je neverjetno, da je kar pet regionalnih predsednikov prišlo do Loše in mu povedalo, da je Bolje biti pijan nego star njihova najljubša pesem.

Uspeh pa je skupini prinašal tudi nove izzive. "Sprva je bilo romantično. Odgovarjali smo na vsako pismo, 20 do 30 na dan, nato je to preraslo vse okvirje. Poštarji so prinašali vreče pisem, nato so jih dostavljali s kombiji. Bilo je neverjetno," je dejal frontman in pojasnil, da so bila pisma kar v vrečah za krompir. Stanovalce pevčevega bloka v naselju Alipašino polje v Sarajevu, ki so imeli polne kleti pisem, pa je zmotilo še grafitiranje. Na sestanku stanovalcev so sklenili, da mora Loša plačati barvanje stopnišča. "Vsake štiri mesece sem plačal beljenje celotnega 14-nadstropnega bloka. Bilo je ogromno grafitov, saj so organizirali izlete samo zato, da bi oboževalci videli moje stopnišče," se spominja in dodaja: "Minilo je kot sanje. To je bilo burno, zanimivo in edinstveno obdobje … V vsem tem uspehu pa se je skrival paradoks: bolj ko smo bili priljubljeni, vse večji konceptualni poraz smo doživljali. Mi smo bili garažni pop-punk bend, vendar je z naraščajočo evforijo tudi nam začel prijati uspeh. Iz undergrounda smo počasi zdrsnili proti establišmentu. Za nekaj časa smo se zaustavili in s svojo drugo ploščo Smrt fašizmu naredili balans oziroma razbili sladkobnost, ki se je nevarno približevala pojavi Plavega orkestra," razlaga.

Skupina je potem izdala še albuma Sunce na prozoru (po težavah z oblastjo zaradi naslova drugega albuma se je odločil, da ima dovolj provokacij) in Simpatija, potem je razpadla Jugoslavija … Kdo ve, kako bi se nadaljevala njihova zgodba, če ne bi glasbe prekinila vojna. Pava je šel v Kanado, Loša je našel zatočišče v Ljubljani, dvojčka sta ostala in preživela vse vojne grozote. Prav onadva sta dala pobudo, da se skupina leta1998 vrne na sceno. Loša se je odzval, za nekaj časa prekinil sodelovanje z drugimi izvajalci in filmskimi umetniki, saj je sicer vso kariero veliko pisal še za druge, in poskrbel za nove pesmi. Album Longplay je prinesel uspešnici, kot sta Ako su to samo bile laži in Od rođendana do rođendana, ki sta takoj postali obvezen del repertoarja.

Prijateljstvo pred znanjem inštrumenta

Po vojni je bilo težko najti zamenjavo za kitarista Pavo. "Ni odločilno, da je nekdo samo dober kitarist. Težko je bilo zamenjati Pava … On je bil predvsem naš prijatelj. To je bilo težko obdobje, morali smo iti naprej. V prvi fazi smo imeli veliko raznih predlogov. Razmišljali smo, med drugimi, tudi o mojem velikem prijatelju Magnificu, ampak bolj v smislu, kaj on pravi o vsem skupaj, saj je velik individualist, močan avtor ... Veliko let kasneje mi je rekel: 'Hkrati me je to imponiralo, po drugi strani pa sem si mislil - hm, jaz, da bi ti igral kitaro!' Čas je pokazal, da je imel prav," se spominja Loša.

Ko se je Plavi orkestar torej takoj po koncu vojne v Bosni spet zbral, so Loša in Ćera 1 in Ćera 2 svojim fenom predstavili Sašo Zalepugina, ki je z njimi sodeloval še do pred nekaj leti. Čeprav so najstnice, ki so jih vzljubile v 80-ih, že odrasle, je skupini tudi konec 90-ih in v novem tisočletju uspelo ostati na vrhu priljubljenosti. Nanizali so cel kup novih uspešnic, nastopali so na največjih koncertnih prizoriščih. Vmes so z režiserjem Pjerom Žalico posneli dokumentarni film Orkester, kjer njihovi prijatelji, kolegi, sopotniki pripovedujejo o njihovem fenomenu. V primerjavi z mnogimi zasedbami, ki se niso znale upreti mamljivim ponudbam, so vedno pazili, da s prisotnostjo niso pretiravali, tako da je bil vsak njihov koncert poseben dogodek - kot bo koncert v Stožicah, kjer bomo prvič v tem tisočletju v Sloveniji slišali skupino v izvirni zasedbi.

Pava se je namreč po kar 35 letih odločil za vrnitev: "Tudi meni ni jasno, kako so vsa ta leta tako hitro minila, sem pa za to veliko pavzo kriv izključno jaz. Loša in brata Ćera so me velikokrat povabili, da se jim pridružim na velikih koncertih, pa sem vedno odgovoril: 'Morda ne zdaj, kdaj drugič pa z velikim veseljem, saj je še čas.' Potem sem v času pandemije ugotovil, da ni tako veliko časa. Ko sem preboleval covid in ležal z visoko vročino, se mi je zdelo, kot da slišim glas, ki mi pravi: 'Pava, saj ne boš živel 500 let.' In takrat sem začel sestavljati listo stvari, ki bi jih želel narediti v življenju, od obiska svetovnega prvenstva v nogometu, Havajev in Japonske, videnja polarne svetlobe, spuščanja na dno vulkana in sprehoda po puščavi, na samem vrhu liste pa je bila želja, da zopet zaigram z Orkestrom." Da bo vzdušje na koncertu veselo, a tudi nostalgično, meni. "Skupaj smo preživeli res neverjetne trenutke, ki nas bodo vezali vse življenje. Na odru smo doživeli, česar si nisem mogel niti predstavljati, kaj šele želeti, in na kar nihče ni bil pripravljen. Vsi štirje smo med skupnim delovanjem postali povezani na prav poseben način. Gora emocij se bodo izlila na ljubljanskem odru. Vidimo se," je še ob vrnitvi povedal Pava. Dvojčka pravita, da bo Pavina vrnitev dala zasedbi novo energijo, Loša pa dodaja: "Samo mi štirje vemo, kaj se je v osemdesetih dogajalo okoli Plavega orkestra. Včasih se mi zdi, da smo zmagali v bitki s časom. Zamenjale so se države, sistemi, mesta, nosilci zvoka, razdelila nas je vojna, živeli smo na štirih straneh sveta, doživeli smo uspehe, vendar tudi občutili poraze, utrujenost in obup. In vse smo to preživeli. In zdaj smo tu. Časa ne moremo zavrteti nazaj, lahko pa danes damo vse od sebe, da bi naredili lepši jutri. V času, ko se vse deli, mi je naše ponovno združenje še posebej v veselje, saj spominja na moč prijateljstva in ljubezni. Da si podamo roke in skupaj stopimo v neko lepšo prihodnost."