Bil naj bi imeniten nogometni večer. Liverpool je branil naslov evropskega klubskega prvaka. Juventus je imel moštvo, v katerem jih je bilo kar nekaj, ki so z Italijo tri leta prej postali svetovni prvaki. Na eni strani Kenny Dalglish in Ian Rush. Na drugi Michel Platini in Paolo Rossi. Resda na katastrofi od stadiona, to so vsi vedeli in na to tudi opozarjali že prej. A vendarle naj bi bila v Bruslju, na stadionu Heysel, velika tekma. Toda to, kar se je zgodilo tistega večera pred štiridesetimi leti, črnega 29. maja 1985, je do temeljev pretreslo nogomet. Evropo. Svet. Namesto spektakla, čeprav so tekmo v nerazumljivih okoliščinah vseeno igrali, je bil finale pokala državnih prvakov '85 prikaz norosti huliganstva, v katerem je umrlo 39 navijačev. Zaradi katerega nogomet nikoli več ni bil enak.
Začelo se je že v ponedeljek, dva dneva pred tekmo, ko so se prve skupine navijačev zgrnile v Bruselj. Popivanje, incidenti, Angleži so oropali draguljarno, z nožem v rebrih sta končala angleški navijač in belgijski gostinec. A nič še ni kazalo na to, da bodo v sredo na stadionu šteli mrtve. Tisti 29. maj 1985 pa je bil napaka na napako. Na tribuni za golom so si prireditelji omislili ločena sektorja navijačev Liverpoola in Juventusa, vmes pa nevtralni sektor za gledalce, ki so si vstopnico kupili v Bruslju. Ideja, ki sta ji nasprotovala oba kluba. Nastane lahko nevarna mešanica, sta svarila, saj nihče ni vedel, kdo je karto kupil od preprodajalcev na ulicah in od goljufov, ki so natisnili kup ponaredkov. Večina vstopnic za sektor, ki bi po mnenju obeh klubov moral ostati prazen, je romala v roke številčne italijanske skupnosti v Bruslju. Kako lahkomiselno so organizatorji jemali grožnjo huliganstva, je kazala tudi ograja med sektorji, za katero je Bobby Charlton, angleška nogometna legenda, ki je bil na tekmi, rekel, da si je niti na svoj vrt ne bi postavil.
Bežali, a zbežati se ni dalo nikamor
Uvod v tekmo je razgalil vse razpoke stadiona. Dobesedno - razpoke. Z nekaj brcami so Angleži razbili dotrajani beton in se brez vstopnic znašli na tribuni. Da je Heysel, na katerem se je stiskalo 58 tisoč gledalcev, navadna podrtija, sta trdila predsednik Juventusa Giampiero Boniperti in direktor Liverpoola Peter Robinson. Uefo sta že davno prej pozvala, naj za finale izbere drugega. Toda Uefa, ki ji je predsedoval Francoz Jacques Georges, je poziv zavrnila. Eno največjih tekem osemdesetih je dobil stadion, zgrajen leta 1930, ki 55 let ni dočakal nobene prenove.
Uro pred tekmo, ob sedmih zvečer, se je začelo trenje med sektorjema z Angleži in nevtralnimi navijači, ki to niso bili, povečini so bili Italijani. Takrat je to še bilo eno samo ogromno stojišče, na katerega je šlo čez dvajset tisoč ljudi. Angleži so na Italijane metali petarde, bakle, steklenice, odlomljene kose betona. Ko je do konca zavrelo, so se zagnali nadnje. Ograja ni vzdržala. Napadeni so začeli bežati. A zbežati se ni dalo nikamor. Dol proti igrišču ni šlo, prva ovira je bila močnejša ograja, druga kordon policije pred njo, ki jim je to preprečevala. Gor tudi ne, ozkih izhodov, za nameček že zaklenjenih, je bilo premalo. Ob robu tribune pa je bil zid. Betonska stena, kjer so se že stiskali mnogi. Ko je masa teles pritisnila nanje, so zmečkani obležali prvi. Po poznejših besedah enega od Angležev na tribuni je bilo na obrazih Italijanov videti smrtni strah. Skakali so tudi pet metrov globoko čez zid. Bolje zlomljenih nog kot umreti. Potem pa je zid popustil in se podrl. Za ene rešitev, za druge smrt. Umrlo jih je 39, kogar ni pod seboj pokopal beton, je končal poteptan v stampedu. Med mrtvimi je bilo 32 Italijanov, štirje Belgijci, dva Francoza in Severni Irec, 600 je bilo poškodovanih.
Policisti, sprva jih je bilo na stadionu 220, so pozivali k hitrim okrepitvam, ko so zadrževali še jezne množice na drugih tribunah. Obračuni s policijo so še trajali, belgijska vlada je v mestu že razglasila izredno stanje, ko so predstavniki Uefe, nogometnih zvez Italije, Anglije in Belgije, belgijski minister za notranje zadeve, bruseljski župan in mestna policija sklenili neverjetno: tekma naj se začne. Ker so se bali, da bi bili neredi po mestu še hujši, če navijače spustijo s stadiona. Kapetana obeh moštev, Gaetano Scirea in Phil Neal, sta prek mikrofona pozvala k miru in začelo se je. Ko so reševalci že šteli mrtve.
Gol Platinija in srhljiv častni krog
Nogometaši se niso zavedali razsežnosti tragedije. Šok je bil vseeno takšen, da Liverpool ni preveč protestiral, ko je sodnik iz Švice dosodil enajstmetrovko za prekršek meter izven kazenskega prostora. Tako daleč, več kot dvajset metrov stran, je bil, da niti ni videl, kje točno je Gary Gillespie podrl Zbigniewa Bonieka. S tistim penalom, v 56. minuti ga je izkoristil Michel Platini, je Juventus zmagal z 1:0 in prvič postal prvak Evrope. S pokalom so nogometaši celo tekli častni krog pred tribunami. Pozneje so se branili, da jim je tako naročila policija, to naj bi bil del načrta, da je lahko v tem času s tribun naganjala angleške navijače.
Kot da je šele drugo jutro svet dojel vso grozo minulega večera. Italijanski predsednik Sandro Pertini je na letališču v Rimu s solzami v očeh čakal na avione italijanske vojske, ki so iz Bruslja prileteli s krstami. Na Otoku je železna ministrica Margaret Thatcher zaukazala sestanek vlade in pozvala k izključitvi angleških klubov iz Evrope. Dovolj ji je bilo vsega, le osemnajst dni prej je Anglija že imela nepojmljivo tragedijo, na tekmi tretje lige v Bradfordu se je vžgala lesena tribuna in umrlo je 56 ljudi, poteptanih v paniki ali sežganih. Navijači Liverpoola so se branili, da je bil zločin na Heyslu delo neofašistične bande, tako je trdil tudi predsednik kluba John Smith. Da je bilo v mestu in na tribuni neobičajno veliko prišlekov z naglasom, značilnim za London, ki da so za svoje rabote novačili že na trajektu in množico naposled pognali v usodni bes.
Prve, nogometne posledice Heysla so bile rigorozne. Uefa je angleške klube iz Evrope vrgla za pet let, Liverpool še za leto več. Angleški nogomet je bil izobčen zaradi divjakov, ki so mu vladali s pestmi in noži. Šele leta 2008 se je na lestvici Uefe znova vrnil na vrh. Thatcherjeva je pozvala k prepovedi alkohola na tekmah in k strogemu nadzoru huliganov.
Nad angleški nogomet se je zgrnila še ena tragedija, ki ga je dokončno spremenila. Groza na stadionu Hillsborough v Sheffieldu 15. aprila 1989, ko je v pokalnem polfinalu med Liverpoolom in Nottingham Forestom na prepolni tribuni umrlo 97 navijačev Liverpoola. Sledila je prepoved stojišč v prvi in drugi ligi, umik jeklenih ograj med igriščem in tribuno. Žal so šele vse smrti angleški nogomet naredile bolj pripravljenega za sodobna devetdeseta.
Boleče srečanje po dvajsetih letih
Preiskava Heysla pa se je na Otoku in v Belgiji vlekla tako dolgo in sojenje se je tako zamikalo, da je že skoraj sovpadalo s tragedijo Hillsborougha. Dognanje: krivde ne gre iskati le pri huliganih Liverpoola, pod lupo so se znašli tudi pri Uefi, med belgijskimi organizatorji in policijo. V Bruslju so 26 navijačem Liverpoola, obtoženim uboja, začeli soditi oktobra 1988, na zatožni klopi so se znašli še predsednik belgijske nogometne zveze in policijska šefa, usodnega večera zadolžena za red na stadionu. Aprila 1989 so štirinajst navijačev in bruseljskega policijskega kapetana obsodili, naposled so v zaporu odsedeli tri leta.
Še bolj dolgo se je vlekla zamera. Bolečina. Komaj leta 2005 sta se Liverpool in Juventus prvič znova udarila na evropski tekmi, v četrtfinalu lige prvakov. Na Anfieldu so navijači Liverpoola gostom pokazali transparent z napisom Amicizia. Prijateljstvo. Odziv navijačev Juventusa je bil mešan: nekateri so zaploskali, drugi so obrnili hrbet. Na povratni tekmi v Torinu so imeli svoj transparent: Lahko je govoriti, težko je oprostiti.
Pa Heysel? Povsem neprimeren stadion je vse do leta 1990 gostil tekme belgijske reprezentance, vmes so ga le malo olišpali. Takrat pa je bilo tudi Uefi dovolj, naših tekem tam ne bo, je sporočila. Zato so leta 1995 stadion prenovili od vrha do tal in mu dali novo ime Stadion kralja Baudouina, po belgijskem kralju, ki je umrl dve leti pred tem. Nova runda obnove je sledila lani in danes v Bruslju stoji stadion, ki z obeležjem spominja na svoje zlovešče čase. Na 29. maj 1985. Ko je 39 navijačev šlo na tekmo in se nikoli ni vrnilo domov.
