V Francijo sem prišel dva dni prej, kot bi bilo treba. Ne zaradi turističnih vzgibov, temveč zaradi slabih prometnih povezav. Preden sem prispel v Milhac, v odročno vas v bližini Gourdona, kjer me je čakal trening Erasmus+ Emotional Education (čustveno izobraževanje), ki ga je organiziralo društvo Nomadways, sem se najprej ustavil v mestu Toulouse. Predstavljal sem si, da bom moral med treningom kar nekajkrat globoko pogledati vase, za to sem v teh dneh svoj čas namenil predvsem opazovanju vsega zunanjega, ravnovesje je le pomembno. Brez velikih zadržkov sem tako prevzel vlogo flâneurja, taval sem in tja, poslušal zvok očarljivih ozkih uličic, okušal pain au chocolat, brie in različne vrste quichev.
Mesto me je sprejelo s kombinacijo mehkobe in kaosa. Presenetilo me je število kolesarjev in tekačev, v prijetnem toplem vremenu pa tudi veliko brezdomcev. V drogerijah sem brskal za francoskimi kremami, ki jih hvalijo influencerke, in poskušal sestaviti stavke v angleščini, ki se niso hoteli prijeti. Stereotip o tem, da Francozi slabo govorijo angleško, se je potrdil hitro, skoraj prehitro: v lekarni je prodajalka na moje vprašanje najprej pogledala stran, potem vame, potem v polico. Z vsakim obratom njene glave sem postajal bolj zmeden. Končno se je na pultu prikazala tubica, ki sem jo iskal: avene, krema za zelo suhe roke, zelo priporočam. Nekaj v tem nerodnem prečkanju jezikovnih mej me je spomnilo na vprašanje izginjanja maternega jezika. Na to, kako slovenščino med mlajšimi generacijami zmeraj bolj in bolj izpodriva angleščina. Kako tudi meni, ko sem utrujen, najprej prileti iz ust angleški stavek, ne slovenski. Zazdelo se mi je nekaj skoraj revolucionarnega (vem, velika beseda), da lahko življenje obstaja tudi zunaj oprijema angleščine. Fraza narediti se Francoza je zame tako dobila drugačen prizvok in pomen, ki izraža predvsem željo po ohranjanju nečesa lastnega in domačega ter se na tak način zoperstavlja globalizaciji in posiljevanju z nečim tujim.
Naslednji dan sem obiskal pekarno. Gospa za pultom je s takšno resnostjo zavijala pecivo, kot da bi pred njo ležala drobna, občutljiva uganka, ne pa kos testa. Takšne geste so me vedno očarale. Nič se ne zgodi, pa se vseeno zgodi nekaj: nekaj se premakne, človek za par sekund pozabi, da je turist, da je gost, ki je začasno ugnezden v mestu, ki ni njegovo. Toliko majhnih, skoraj smešnih prizorov, ki niso imeli nikakršnega višjega pomena, so pa določili ritem in barvo mojega prvega srečanja s Francijo.
Na vlaku do Milhaca so me prevevali občutki olajšanja, utrujenosti in neke notranje tresavice, ki me popade zmeraj, ko vem, da vstopam v nekaj, kar bi me utegnilo spremeniti. Spomnil sem se svojih preteklih mladinskih izmenjav in treningov - v Rusiji, na Finskem, v Nemčiji, na Irskem, v Angliji - in tega, kako sem bil takrat precej drugačen, odprt za vse novo, za dogodivščine, užival sem v kaosu in preizkušanju lastnih mej. Zdaj pa sem si pred začetkom te dogodivščine belil glavo predvsem s tem, ali bom lahko spal v svoji sobi, ali mi bo mesec dni nekdo kratil spanec s smrčanjem, ali bom lahko kam pobegnil, če mi bo na neki točki postalo vsega preveč. Strah me je bilo predvsem, da me bo skupina izločila in bom spet tisti, ki ne pripada. Da ne bom kos delovnemu ritmu in bom obtičal nekje med lastno tesnobo in nečim, čemur bi se moral predati.
Na trening sem se prijavil predvsem iz dveh razlogov. Prvi je bil ta, da tudi sam redno izvajam različne delavnice, ki se ukvarjajo s temo emocij - največkrat v povezavi s pisanjem in drugimi vrstami ustvarjanja - in sem tako želel svoje delavnice podkrepiti z znanjem in metodami, pridobljenimi na tem treningu. Kako na primer ustvariti varen in vključujoč prostor za izražanje, kako se zoperstaviti notranjim kritikom, kako pogledati globoko vase in to uporabiti kot inspiracijo pri ustvarjanju. Drugi razlog je bil veliko bolj oseben: zdelo se mi je, da sem se v zadnjem času od samega sebe precej odtujil in sem s svojim čustvovanjem povezan samo na neki površinski ravni. Da tudi pri pisanju in drugem ustvarjanju nisem docela iskren sam s sabo in iščem raje preproste in lažje rešitve, kot pa da bi se spustil tja, kjer vem, da utripa moja bolečina. Skozi to izkušnjo sem želel narediti majhen korak proti samemu sebi, najti načine, kako v življenju znova kultivirati igrivost, ki sem jo nekje med procesom odraščanja izgubil.
Tudi meni, ko sem utrujen, najprej prileti iz ust angleški stavek, ne slovenski
Trening je bil zasnovan kot ustvarjalna rezidenca, skupinski proces, kjer naj bi se prek raziskovanja giba, vizualnega izražanja, refleksije in skupinskega dela učili prepoznavati in imenovati lastna čustva. Pridobljeno znanje pa naj bi implementirali v svojem lokalnem okolju in ga delili z ljudmi, s katerimi sodelujemo. Tako je pisalo v infopacku. Vse skupaj je zakuhala organizacija Nomadways, ki deluje na stičišču socialnih praks in kreativnih metod ter zasleduje idejo, da se čustvene kompetence razvijajo z izkušnjo, ne z razlago. Tako ustvarja hibridne projekte, ki združujejo različne ljudi z vsega sveta, in jim predaja znanja in veščine, povezane z vseživljenjskim učenjem in osebnim razvojem.
Ko sem prispel v Milhac, je vasica že dremala v polsnu. Dolino je objemala nežna plast megle, v zraku pa je trepetalo pričakovanje. Ko sem ugotovil, da imam sobo samo zase, se mi je od srca odvalil velik kamen. Takrat še nisem vedel, da ne bo edini v času tega treninga. Koordinatorica treninga me je pospremila do lesene hiške, ki sem si jo delil s parom iz Italije. Soba je bila čisto majhna, postelja trda in škripajoča, po zgornjih vogalih sten pa so napletale svoje mreže suhe južine. Nekajkrat sem zajel sapo in se počasi potopil v več kot potreben spanec.
In tako se je pričel prvi dan treninga. Stali smo v krogu: dvajset ljudi iz petih držav, vsi iz različnih okolij in z raznoterimi ozadji, polni radovednosti, entuziazma, pa tudi strahu. Ko smo pričeli predstavitveno aktivnost in je vsak udeleženec povedal nekaj o sebi, izpostavil svoje potrebe, želje, pričakovanja in sem prišel na vrsto tudi sam, sem izpostavil, da ne maram pretiranega dotikanja ali objemanja. V preteklosti sem imel na podobnih aktivnosti nekaj slabih izkušenj in mi je bilo pomembno to omeniti že na samem začetku. Ideja samega treninga je bila tudi prepoznavanje svojih želja in potreb. Najprej mi je bilo precej nerodno, nikoli še nisem tega javno izpostavil, sploh pa ne pred skupino čistih neznancev. Ampak morda je prav tukaj bil prostor, da se predstavim takšen, kot sem v resnici. Skupina se na to oznanilo ni odzvala niti malo začudeno, ob čemer mi je odleglo. Ponosen sem bil nase, da sem dal prostor vsem svojim potrebam in tako poskrbel zase.
V prvem tednu smo pričeli spoznavati metodo The mornig pages (jutranje strani) avtorice Julie Cameron. Vsak dan, preden smo se spustili v paleto različnih umetniško-terapevtskih pristopov, smo si vzeli nekaj minut in napisali na roko tri strani. Dolga leta sem se tej vaji izogibal, kljub temu da se mi je zdela intrigantna in potencialno koristna za moj pisateljski in osebni razvoj. Kmalu sem tudi spregledal, da se mi ta vzorec pogosto ponavlja - odpor do vsega novega, odpor do vsega, o čemer si še nisem zgradil natančnega mnenja. A na tem treningu, ko je bilo čisto vse novo - ljudje, okolje, aktivnosti, sem se z otroško radovednostjo potopil v svoj miselni tok in si dal priložnost, da v tej vaji najdem nekaj uporabnega zase.
Cameronova pravi, da jutranjih strani ni mogoče napisati narobe - in to je bilo verjetno tisto, kar sem najbolj potreboval: prostor brez zahtev in pričakovanj. Pisal sem o drobnih skrbeh, o tihi tesnobi in o vseh željah, ki sem jih prinesel na ta trening. Pisal sem o dotiku, ki se ga bojim, o tem, da ne znam biti del skupine, čeprav si to želim.
Prvi teden našega socialnega eksperimenta je mineval v rahli sramežljivosti, v preizkušanju mej drug od drugega, v vljudnostnih gestah in v pogledih, v katerih je bilo zapisano tisoč in eno vprašanje.
Ko sem zvečer sedel v svoji sobi in opazoval, kako vasica počasi ugaša, me je prvič objel občutek domačnosti in zažarela je drobna iskrica zavedanja, da mi bo tukaj lepo, da bom odnesel točno tisto, kar v tem hipu najbolj potrebujem, pa čeprav morda še ne vem, kaj sploh to je. Morda samo prostor, kjer si lahko priznam, da potrebujem bližino - in da me je tega strah.
Morda je to dovolj za prvi teden.
- Naslov kolumne je prevzet in delno preoblikovan po pesniški zbirki Nataše Velikonja Prostor sred križišč.
