(TEMNA PLAT) Policija še ni končala preiskave "ropa stoletja"

Minilo je dvajset let od enega najbolj nepozabnih zločinov pri nas, od ropa stoletja, kot so mediji poimenovali rop v SKB banki v Ljubljani 1. novembra 2005. Roparji so se v noči na praznik, na dan spomina na mrtve, spravili nad trezorje omenjene banke na ljubljanskem Bavarskem dvoru. Vlomili so v 428 sefov in povzročili za več kot 16 milijonov evrov škode. Policija dosjeja tega ropa še danes ni pospravila v predal. Kajti prijeli so manjši del roparske ekipe - dva od vsaj petih storilcev. Uganka ostaja tudi to, kolikšen je bil plen.

Na predvečer dneva mrtvih leta 2005 je ob 22.32 v Centralni depotni hiši banke SKB na Slovenski cesti v Ljubljani zazvonil telefon. Oseba, ki se je varnostniku predstavila z imenom in priimkom enega od najemnikov sefa, je najavila svoj prihod v trezor. Le osem minut kasneje sta pred vhodna vrata v trezor prišla dva moška. Eden od njiju je pozvonil na domofon in se predstavil enako kot prej po telefonu, zaradi česar jima je varnostnik odprl vhodna vrata v predprostor trezorja, kjer je bil kodni čitalec. Moška sta pristopila do kodnega čitalca, eden od njiju je vtipkal kodo - ta je bila pravilna. Vrata v naslednji prostor trezorja so se odprla.

Filmski rop

Tedaj sta moška na plano privlekla brzostrelki in ju uperila v oba varnostnika. Ukazala sta jima, naj ležeta na trebuh, nato sta ju zvezala s samolepilnim trakom. Roparja sta potem v trezor spustila še preostale storilce, ki so se prej iz Pražakove ulice pripeljali v podzemno garažo z belim kombijem z nalepkami čistilnega servisa. Vso potrebno orodje in varilni aparat so s plastičnima zabojnikoma za smeti na kolesih pripeljali v trezor in onesposobili vse kamere video nadzora. Nato so se lotili izrezovanja ključavnic na vratih sefov. Vdirali so tudi tako, da so vratca odpirali na vzvod s prirejenim kovinskim predmetom. Da nikakor niso mislili oditi z majhnim izkupičkom, priča podatek, da so se v prostorih zadržali približno sedem ur.

Od skupno 4900 sefov so jih odprli in izpraznili 428, znake poskusa vloma pa je bilo opaziti še na 29 sefih. Ob približno 6. uri so s police v sobi varnostnikov vzeli ključe avtomobila Kia Sephia, brez vprašanj o tem, kje v garaži je parkiran. Po isti poti so iz prostorov trezorja po ploščadi prišli v garažno hišo do prej omenjenega belega kombija, v katerega so naložili ukradeno. Z obema voziloma so pobegnili.

Varnostniku, ki ni bil vpleten v rop, se je po nekaj minutah le uspelo rešiti in poklicati policijo, nakar je stekla obširna akcija. Ob 7.20 je ljubljanske policiste po telefonu poklical moški in sporočil, da v opuščenem kamnolomu na Orlah gori belo vozilo. Ugotovili so, da je nekdo zažgal kombi, na katerem so bile registrske tablice drugega vozila. Med pregledom ostankov zažganega vozila se je izkazalo, da gre za kombi, ukraden 17. ali 18. oktobra s parkirišča na Viču, registrske tablice pa so bile ukradene na območju Domžal. Preiskava je kasneje pokazala, da so roparji pred zažigom svoj plen preložili v drugo vozilo in se z njim tudi odpeljali. Kio so policisti še istega dne našli pod nadvozom avtoceste na Dolenjski cesti v Ljubljani.

Aretacija šele sedem let po zločinu

Takšen naj bi bil scenarij dogajanja na dan zločina, te podatke je policija zbirala kar nekaj časa. A do aretacij predrznih roparjev je minilo veliko časa, slabih sedem let. Marca 2012 so namreč policisti aretirali Dejana Vidmarja in Saša Noseta. Prvi naj bi bil med roparji, drugi naj bi deloval kot pomočnik. Oba sta bila zaradi ropa obsojena na 14 let zapora. Vidmarja so izdali sledovi DNK, ki so jih našli tako na kraju ropa kot tudi kasneje pri preiskavi domnevnega razpečevanja mamil. Nosetovo krivdo so organi odkrivanja in pregona dokazovali z indici. Takrat je bil namreč varnostnik v SKB. Tožilstvo je vpletenima v rop v SKB banki sprva očitalo, da so zločinci banko oškodovali za 32 milijonov evrov, nato se je znesek pred sodbo znižal na 16 milijonov. Poleg zaporne kazni je bilo Dejanu Vidmarju in Sašu Nosetu naloženo še, da morata plačati vsak po 1,3 milijona evrov kazni. Zanimivo je, da je Nose po ropu, v katerem je bil poškodovan, tožil delodajalca, torej varnostno službo, in se nato pogodil za 9300 evrov.

Od peterice sta bila tako zaradi ropa obsojena le dva, policiji pa naj bi bil poznan še en storilec. Šlo naj bi za Radomirja Cvijanovića, ki naj bi se bil skrival v Srbiji. Dva pa (za zdaj) ostajata neznana.

Umrla, ker naj bi vedela, kje je plen

Z ropom SKB banke pa je povezan še en zločin, brutalna smrt 32-letne Zorice Škrbić, ki je umrla sicer skoraj desetletje po ljubljanskem ropu. Bil je 26. junij 2014, ko sta zakrinkana moška na Ziherlovi cesti pred Športnim društvom Partizan v Ljubljani Škrbićevo zbila s kolesa in jo pred očmi mimoidočih, medtem ko je vpila na pomoč, strpala v belo alfo. Naslednje jutro so v vasici Podpeč v občini Brezovica našli hudo poškodovano Zorico, ki pa je še pred prihodom reševalcev na kraj zločina umrla. Ljubljančanko so, je pokazala obdukcija, njeni ugrabitelji surovo mučili, več ur pretepali s pestmi in topim predmetom, tudi brcali so jo. Mučili so jo zvezano, se nad njo psihično izživljali. Vodo za žejo so ji dajali zgolj po kapljicah. Nato pa so jo hudo poškodovano odvrgli iz avta na kraju, kjer so jo kasneje našli. Utrpela je številne poškodbe in zlome, umrla pa je zaradi odpovedi srca.

Zakaj je Škrbićeva postala tarča ugrabiteljev, so policisti preiskovali kar nekaj časa, nato pa konec novembra 2014 aretirali trojico, ki naj bi bila zakrivila ta zločin. Da je smrt Zorice Škrbić posledica zločina, ki se je zgodil že desetletje prej, je postalo jasno, ko so se začeli sestavljati koščki zgodbe. Škrbićeva je bila namreč dekle Dejana Vidmarja, torej enega od roparjev v SKB banki. Tarča svojih ugrabiteljev naj bi bila postala zato, ker so ti domnevali, da ji je Vidmar, ki je bil takrat že za zapahi, povedal, kje je plen iz ropa SKB banke. Nikoli namreč ni bilo povsem jasno, kaj so roparji zares iskali v sefih in koliko plena so zares odnesli.

Policisti so leta 2014 zaradi smrti Škrbićeve aretirali Željka Petrovića, Blagoja Sazdova, Milana Trivkovića in Senada Livadića. Število osumljenih je bilo sprva še višje, a zaradi pomanjkanja dokazov je številka obstala pri štirih. Kot so ob prijetju leta 2014 navajali policisti, je šlo za dobro pripravljen zločin. Storilci so si priskrbeli vse potrebne pripomočke za ugrabitev in mučenje Zorice Škrbić, jo po ugrabitvi odpeljali na predhodno načrtno izbran neobljuden kraj v bližnji okolici Ljubljane, kjer so jo mučili. Po večurnem pretepanju, nečloveškem izživljanju in mučenju so jo z avtomobilom odpeljali in odvrgli v Podpeči na obrobju Ljubljanskega barja. Avtomobil, ki so ga uporabili pri izvršitvi kaznivega dejanja, so v bližini kraja, kjer so odvrgli žrtev, zažgali in tako poskušali uničiti sledove kaznivega dejanja.

Željko Petrović in Blagoje Sazdov sta na predobravnavnem naroku septembra 2015 priznala krivdo za ugrabitev in mučenje, Senad Livadić pa za sodelovanje pri ugrabitvi, vsi trije so s tožilstvom podpisali sporazum. Petrović je bil obsojen na 15 let zapora, Sazdov na 14 let zaporne kazni, Livadić pa na dve leti in dva meseca zapora. Milan Trivković krivde ni priznal, na prvi stopnji je bil zaradi pomanjkanja dokazov oproščen marca 2016. Višje sodišče je po pritožbi tožilstva sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo na ljubljansko okrožno sodišče, kjer je bil Trivković junija 2019 na ponovljenem sojenju spoznan za krivega in obsojen na zaporno kazen sedem let in dva meseca. Višje sodišče je obsodilno sodbo potrdilo spomladi 2019, sledila je vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, vrhovno sodišče pa je nato Trivkovića oprostilo.