Minilo je že 150 let, odkar je prva ladja zaplula skozi Sueški prekop. Ta, prvotno 164 kilometrov dolgi kanal na najožji točki, kjer se Afrika dotika Evrazije, je že vse od otvoritve 17. novembra 1869 ena najpomembnejših pomorskih poti, danes po njej potuje večina nafte, ki jo prepeljejo po morju, in desetina celotne pomorske trgovine.
Milijon delavcev je kopalo prekop
Najprej prekop za pitno vodo
Leta 1856 je francoskemu diplomatu in inženirju Ferdinandu de Lessepsu uspelo od egiptovskih oblasti dobiti koncesijo za gradnjo prekopa. V ta namen je ustanovil delniško družbo Compagnie universelle du canal maritime de Suez, ki je dobila pravico koriščenja prekopa za 99 let, po tem pa bi prekop postal egiptovski.
Vojne za prekop
Nacionalizacija sueškega prekopa leta 1956 je povzročila sueško krizo, ko so Britanci, Francozi in Izrael oktobra tega leta napadli Egipt in zasedli prekop. Zaprt je bil do aprila 1957, dokler niso prometa obnovili tudi ob pomoči Združenih narodov, ki naj bi garantirali prosto plovbo čez prekop v interesu celotnega sveta.
A deset let kasneje je znova prišlo do spopadov na območju. Med šestdnevno vojno je Izrael okupiral Sinajski polotok vse do vzhodnega brega Sueškega prekopa. Naser je takoj odredil blokado prekopa, ki je trajala vse do jomkipurske vojne leta 1973, s katero si je Egipt skušal povrniti Sinajski polotok. To mu sicer ni uspelo, a se je Izrael po sklenitvi dogovora leta 1974 vendarle umaknil z območja in prekop prepustil v upravo Egiptu. Za plovbo so Sueški prekop ponovno odprli leta 1975.
Povezave nad in pod prekopom
Prehod skozi prekop sicer poteka omejeno; na dan ga zdaj lahko prečka okoli 50 ladij. Promet poteka enosmerno v konvojih z dvema izogibališčema. Običajno gresta dnevno proti jugu dva konvoja, eden pa proti severu. Ladje plujejo s povprečno hitrostjo 15 kilometrov na uro in za prehod kanala potrebujejo 11 do 16 ur. Počasnejša plovba je potrebna zaradi manjšega spodjedanje bregov z valovi, ki jih ustvarjajo ladje.
