Jon Vitezič je svoj prvi album izdal v angleškem jeziku, zdaj ustvarja v slovenščini, videli smo ga lahko tudi na Emi. Da otroci, ki odraščajo obdani z glasbo, tudi sami želijo na odre, ni redkost. Je pa v njunem primeru zanimivo, da zelo veliko sodelujeta in si pomagata pri projektih. Jon zelo ceni očetove izkušnje, Alan Vitezič pa zaradi sina ostaja na tekočem s trendi in dobiva svež pogled na svoje delo. Povezuje ju tudi humor, ki ga je bilo veliko tudi med pogovorom.
Jon, kako ste zadovoljni s prvimi odzivi na novo pesem Padava?
Zelo. Čeprav se ne obremenjujem preveč. Vsako pesem najprej zaigram oziroma predvajam očetu, da slišim njegov odziv. Vem, da ima zelo dober občutek in zelo dobro presodi, katere pesmi bodo ljudem všeč in katere ne. Je kot nekakšen hit machine. Ko je dal zeleno luč za pesem Padava, sem vedel, da bo resonirala tudi z mojim občinstvom.
Alan: Hah, če bi bil res hit machine, bi bili zdaj verjetno na Karibih! (smeh) Jon me s svojimi skladbami vedno znova preseneti. Eno je biti sin glasbenika, povsem drugo pa je imeti svojo hrbtenico - in Jon jo ima. Do 16. leta je spisal kakšnih 20 pesmi v angleščini. Nekatere mi je pokazal in me vprašal, kako jih končati. Dal sem mu kakšen namig ali nasvet, če je bilo potrebno, vendar jih je vedno sam dokončal. Spomnim se trenutka, ko nama jih je s producentom Petrom Deklevo predstavil in sva jokala zraven. Tako močne pesmi redko slišiš izpod peresa najstnika. Jon je nekaj vrhov kot glasbenik in avtor že osvojil, zdaj je izziv prepričati poslušalce s slovenskimi besedili, ki se te dotaknejo. Verjamem, da dobra besedila naredijo razliko med povprečnim in uspešnim komadom, ki preživi generacije.
Jon, tudi vi študirate grafično in vizualno komunikacijo. Ste se za to smer odločili zaradi očetovega posla?
Jon: Idejo je res dal oče, vendar se nisem odločil zaradi njegovega dela. Tri dni pred oddajo prijave na fakultete mi je svetoval, naj se prijavim na kakšno bolj kreativno šolo, kot je fakulteta za družbene vede, ki je bila takrat moja prva izbira. Vesel sem, da je v meni prepoznal kreativca, saj sem na naravoslovnotehniški fakulteti končno zacvetel in našel sorodne duše, kreativce, s katerimi sodelujem pri različnih projektih.
Alan: Že hčerki Tii, ki je bila vrhunska učenka, sem predlagal, da izbere kreativno srednjo šolo in kasneje faks, pa mi je rekla, da ne bi bila rada revna. In zdaj je v 6. letniku medicine. Jon je drugačen. Spomnim se, da je želel na AGRFT, a ni imel časa posneti filma - in tudi o ALU je razmišljal, pa ni ustvarjal v tej smeri. Iz izkušenj vem, da so kreativni poklici bolj zabavni, tako da upam, da se je prav odločil.
Sodelovala sta že pri ustvarjanju različnih medijskih vsebin. Kako je prišlo do tega?
Alan: Biti samo glasbenik je danes premalo za uspeh. Potrebne so različne veščine, tako komunikacijske, kreativne, organizacijske. Ne zanima me samo glasba, ustvarjam lahko na kateremkoli področju, tudi če samo kosim travo ali režem živo mejo. Med koronskim postom sem slikal, zelo mi je blizu tudi film, fotografija, oblikovanje. In tu sva se našla. Začela sva z Jonovimi videospoti in fotografijami, ki sem jih posnel in režiral, pri zadnjih dveh videospotih Društva mrtvih pesnikov pa mi je Jon vrnil uslugo s svojim kreativnim vložkom. Vsi vemo, da so videospoti nujni in da stanejo celo bogastvo, ampak zdaj imamo doma že toliko opreme, da smo že majhna družinska produkcija.
Jon: Poleg videospotov in fotografij je za glasbenika pomembna prisotnost na socialnih omrežjih. Ker je to bolj moje področje, bi se s kakšnim nasvetom glede objav lahko oddolžil očetu za vse videospote in fotografije. On sicer prisega na bolj staromoden pristop k socialnim medijem … (nasmešek)
Ne zmanjka idej in projektov
Kako si razdelita vloge, kadar sodelujeta – kdo je bolj tehničen, kdo čustven, kdo vodi, kdo sledi?
Alan: Oba sva multipraktika. Včasih Jon montira videospot, včasih jaz. Če je on pred kamero, jaz snemam - in obratno. Vredno je poskusiti vse, ker šele potem vidiš, koliko vztrajnosti in dela je vloženega v ustvarjalni proces, da projekt dokončaš. Tistim, ki opazujejo s strani, ni jasno, koliko časa se porabi za en glasbeni posnetek ali videospot. Če si del procesa, je izdelek na koncu res tvoj in verjameš vanj. To je tisto, kar šteje.
Jon: Glede na to, da sva ponavadi v ekipi le dva, mora vsak od naju prevzeti več vlog, včasih tudi vlogo maskerke. Zato imam v katerem od kadrov zelo oranžno kožo, ki jo potem rešujemo v post produkciji. (smeh) Alan ima na filmskem področju veliko več znanja kot jaz, zato se na vsakem snemanju še vedno učim in ponavadi kar zaupam v njegovo umetniško vizijo.
Kaj bi rekla, da je največja prednost sodelovanja kot oče in sin?
Alan: Če imaš podobne interese, je vse lahko. Z Jonom diham kot oče in seveda navijam zanj, vendar ga čutim bolj kot prijatelja, sogovornika. Pri naju ne zmanjka tem za pogovor ali projektov. Najina knjiga je še precej nepopisana.
Jon: Največja prednost je, da ni treba dogovarjat poslovnih sestankov, saj sva skoraj vsak dan pod isto streho. Najino sodelovanje je zaradi odnosa, ki ga imava, vedno iskreno in nikoli sebično, saj ga vodi ljubezen. Ljudje govorijo, da ni dobro mešati družine in posla, pravijo pa tudi, da izjema potrjuje pravilo.
Vidva sta torej izjema oziroma izjemna, kajne! Si želita še več skupnih nastopov ali projektov v prihodnje?
Alan: Že večkrat sva skupaj nastopila in še bova, saj gre za naravni proces, posebej če bova tudi v prihodnje na podobnih frekvencah. Zanimivo je, da na koncertih Društva mrtvih pesnikov vedno kdo stopi do mene (ponavadi so to punce) in me vpraša: "Ste vi oče od Jona?" Ker se to redno dogaja, sem za Jonov rojstni dan oblikoval dve majici. Na njegovi piše Sin od Alana, na moji pa Oče od Jona. In to majico oblečem pred koncertom.
Jon: Že zdaj se zgodi, da je oče prisoten na mojih koncertih in jaz na njegovih. On je moj tonski mojster, jaz pa njegov "roadie". Tako da nama do skupnih nastopov manjka le par korakov iz zakulisja do odra.
Kaj pa pri tenisu? Sta tam tekmovalna? Kolikor vem, sta oba navdušena nad tem športom.
Alan: Tenis je posebna zgodba. Želel sem trenirati tenis, vpisali so me pa na namizni tenis. (nasmešek) Pri šestnajstih me je premamilo ustvarjanje v bendu in trener mi je dal ultimat: pingpong ali glasba. Izbral sem glasbo. Zelo podobno je bilo pri Jonu, ki je treniral tenis in dal prednost glasbi. Redno se udeležujeva turnirja Rock tenis, kjer se zberemo glasbeniki, družimo in igramo turnir. Letos naju je z Borom Zuljanom (Šank Rock) organizator Gore rocka pred špilom odpeljal najprej na tenis partijo. Tenis združuje. Z Jonom pa načrtno ne igrava na rezultat, da ni zmagovalca!
Alan, kdaj ste sploh opazili, da Jona zanima glasba?
Alan: Spomnim se, ko je kot petletnik nonstop gledal naš videospot Naftalin s slušalkami na ušesih in pel le konce besed, saj ni poznal celotnega besedila. Ko je bil star devet, sem mu v avtu predvajal Lego house Eda Sheerana - in vsakič po koncu komada je želel, da komad zavrtim še enkrat. Otrok, ki je bil povsem v svetu legic, je našel svojega glasbenega idola in odprl se mu je svet. Vsak dan je štel, koliko kitar imamo doma. Mislim, da jih je enkrat naštel 13. Spomnim se, da mi je rekel, da bo tako kot Sheeran izdal svoj prvi album pri šestnajstih. Bil je zelo blizu, saj je pesmi za album res napisal do šestnajstega leta, a mu je načrte prekrižal kovid, tako da je svoj prvi album Mars izdal pri devetnajstih.
Kakšna glasba je polnila vajin dom, ko je bil Jon še majhen?
Alan: Glasbeniki imamo malo bolj izostreno oziroma občutljivo uho - in glasba, ki jo poslušamo, ponavadi ni na prvo žogo. Naloga staršev je, da oblikujejo otrokov pogled na svet, občutek za dobro in slabo. Vem, da sem hčerki Tii, ko sva se peljala v vrtec, v avtu vrtel pesmi Siddharte iz albuma Rh-, da vidim, ali ji bo všeč tudi glasba, ki ni namenjena otrokom. Kmalu je znala nekatere komade na pamet, kljub nekoliko tršemu zvoku aranžmajev. Ostali otroci so pa peli Ne grem na kolena. (smeh)
Jon: Ko sem bil majhen, sem bil velik oboževalec očetovih pesmi. Sicer besedil nisem znal, sem se pa zaljubil v melodije. Naftalin sem poslušal nonstop v kabinetu na družinskem računalniku. Na glavi sem imel za petletnega Jona prevelike slušalke in zraven pel. Uspel sem izustiti le nekatere zloge, ampak trdim, da so to začetki moje pevske kariere. (nasmešek)
Kako se vajini glasbeni okusi razlikujejo – in kje se srečata?
Alan: Super je, ko neko novo muziko predstaviš sorodni duši, tako da pri nama ves čas pogovor teče v smeri "A si poslušal novi album od ...?" Včasih mi Jon predstavi kakšne novodobne izvajalce. Je pa čudovito, ko gremo vsi skupaj na isti koncert. Nazadnje smo šli na promocijo novega albuma Mrfy v Media Center. Mene je ogovorilo nekaj vinjenih obiskovalcev, Jon je imel pa dolg fotosešn z oboževalkami.
Jon: Vedno se veselim očetovih predlogov pesmi. Ponavadi posluša zelo kvalitetno glasbo, ki pristane na mojih "playlistah". V času, ko se nova glasba odkriva le na tiktoku, je prav osvežujoče poslušati glasbo, ki jo poslušajo tvoji starši.
Alan: Tiktok je res paradoks. Nekatere stare uspešnice postanejo nove, ker jih mulci prej še niso slišali. Spomnim se evforije, ko je Running up the hill pevke Kate Bush doživela reinkarnacijo zaradi serije Strange things.
Alan, prej ste omenili Petra Deklevo, člana vaše zasedbe DMP. On je pravzaprav še en vezni člen med vama z Jonom, kajne?
Alan: Peter je pa nekaj najboljšega, kar se nam je zgodilo. 2009. je prišel v naš bend in zdaj si ne predstavljam Društva mrtvih pesnikov brez njega. Je izjemno kreativen glasbenik, ki čuti moje komade, zato je tudi prevzel glasbeno produkcijo DMP. Predlagal sem, da se z Jonom povežeta - in mislim, da imamo zdaj dream team!
Jon: Se strinjam. Peter producira mojo glasbo že od začetka. Kot producentu mu s kreativnimi idejami in predlogi povsem zaupam, saj vsakič dokaže, da je genialen. Je pa tudi super oseba.
Biti samo glasbenik je danes premalo za uspeh. Potrebne so različne veščine, kreativne, organizacijske
Kdo koga bolj navdihuje danes – Jon vas, Alan, ali morda obratno?
Alan: Mene navdušujejo mladi, ne samo Jon. Bil sem prepričan, da bodo zaradi aplikacij, ki vse same postorijo, nekako otopeli, a zdaj vidim, da je ravno obratno. Ne samo, da so ustvarjalni, združujejo sodobnost in upoštevajo preteklost. Zato sem fen novega vala slovenskih bendov: Mrfy, Joker out, Koala voice, Jet Black Diamonds ... Po Siddharti je bila velika luknja, saj so mlajši peli predvsem v angleščini. Ko so obrnili ploščo in se preusmerili v slovenska besedila, se je zgodilo tisto, kar smo čakali skoraj 20 let. In Jon je predstavnik tega vala.
Jon: Mene prav tako navdihujejo izvajalci novega vala, navdih pa je bil tudi oče in glasba Društva mrtvih pesnikov. Vedno sem cenil, kako so njegovi komadi izpiljeni in globoki. To je veščina, ki jo pridobiš z leti izkušenj. Poskušam se učiti iz napak in z vsako napisano pesmijo stopiti stopničko višje.
Ne bo več besede vojna v pesmih
Jon, ste aktivni tudi na študentskem političnem prizorišču. Za kaj se zavzemate?
Jon: Sem pristaš ideje, da šola ni edina stvar v življenju študentov oziroma dijakov. Ko sem se vpisal na fakulteto, so me sošolci povabili v skupino Naš NTF, s katero smo organizirali mnoge dogodke, okrogle mize, izmenjevalnice, namenjene študentom. Moj cilj je obarvati obštudijsko življenje - in to nam uspeva.
Kako pa gledata na današnje dogajanje v svetovni politiki? Kar nekaj politikov se je očitno začelo zgledovati po absolutističnih vladarjih, namesto resnih debat komunicirajo preko družbenih medijev, vojne so danes spet velika grožnja celemu svetu …
Alan: Kar se dogaja danes okoli nas, mi je precej tuje. Po eni strani je tehnološki in splošni razvoj družbe bliskovit kot vožnja po avtocesti, po drugi strani se z vojnami in ultimati absolutistov vračamo na makadam, v obdobje neandertalcev. Naš zadnji singel Vojno se igrava govori prav o tej temi skozi prispodobe šahovskih potez. Po vseh dogodkih, ki nas spremljajo zadnje leto, sem si zaobljubil, da nikoli več ne bom v besedilih uporabil besede vojna.
Jon: Prej me politika ni preveč zanimala, a se ji danes človek težko izogne. Vojna ni nikoli rešitev, vodi v še večji kaos in mir se zdi zelo daleč. Socialna omrežja so polna posnetkov in fotografij in žalostno je gledati in brati komentarje, ki povzročajo še večjo razdvojenost med ljudmi, dodatne konflikte. Medtem nedolžni izgubljajo življenja.
Se pri politiki strinjata ali so razlike med generacijami takšne, da so tudi mnenja drugačna?
Alan: Razlika je predvsem v konzumaciji informacij. Starejši še vedno spremljamo slovenske medije, medtem ko nove generacije sploh ne vedo, kaj je časopis ali televizijski program. Jonova generacija je obveščena preko amerikaniziranih družbenih medijev - in tu nastane generacijski prepad, saj so mladi pod tujim vplivom. So bolj svobodomiselni, odprti, tolerantni do vseh, medtem ko smo starejši bolj previdni in nas motijo že majhne spremembe.
Jon: Generacijske razlike so v naši hiši manjše kot v večini družin v Sloveniji. Politika zna biti tudi razlog za razpad družine, pri nas ni razloga za skrb. Tudi če se ne strinjamo povsem, se znamo razumno pogovarjati.
Alan, kakšne želje imate za Jonovo pot?
Alan: Idealno je, če lahko počneš, kar imaš najraje. Jon je z dušo v glasbi in glasbenik je najboljša služba na svetu. Ves čas si v stiku z ljudmi in lahko rečeš, da živiš življenje. So vzponi in padci, a najlepši občutek je, ko tvoje pesmi potujejo naokoli in preživijo leta, desetletja, morda tudi stoletja. Zato upam, da Jonov ustvarjalni vrelec nikoli ne usahne. Naj premaga očeta v vseh pogledih. S tem imam težav.
Jon, kaj pravite, boste ostali v glasbi in sodelovali z očetom?
Jon: Mislim, da nisem sam izbral glasbe, ampak je glasba izbrala mene. Tudi če bi želel prenehati ustvarjati glasbo, to ne bi uspelo, saj je glasba način, da se izpovem. Je moja terapija. Ne verjamem, da bi se lahko z očetom kdaj sprla, kot na primer brata Gallagher iz skupine Oasis. Pa tudi Liam Noel sta našla način, da nekako zaklopleta bojno sekiro.
Če bi morala izbrati eno pesem, ki najbolje opiše vajin odnos, katera bi to bila?
Alan: Mislim, da je zmagovalec Jonov komad iz Eme Vse ti dam!
Jon: Da z mojim odgovorom ne spremim preveč fonetičnega zapisa Alanovega odgovora, bom rekel Ti si vse od Društva Mrtvih Pesnikov.
