Ko decembra narediš skledo francoske solate, se - zavedno ali nezavedno - pokloniš nečemu večjemu od sebe. Čisti misticizem.
Leto, ki je za nami, je bilo kot dolga vožnja s čustvenim vlakom smrti, polno nenehnih vzponov in padcev, solz sreče in žalosti. Polno drame in evforije. Ljubezni in razočaranj. Spominov. A takšno življenje pač je. Zmešano, iracionalno in popolno v svoji nepopolnosti. Kot mi. Zato ga je vredno slaviti in objemati. Z vso hvaležnostjo, ki jo srce premore. Zemlja bo naredila še veliko krogov okoli Sonca. Z nami in nato še brez nas. Zato uživajmo v vožnji, v čarobnem hipu, drobcu večnosti, ki nam je podarjen.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
