Zdaj pa - ko se starega ministra za zdravje komajda kdo še spomni, novi pa je kar premier osebno, čeravno je očitno večji strokovnjak za vse drugo (za poplave absolutno, z njimi usmerja pozornost od neizpolnjenih ciljev), ne pa za operacijo meniskusa, na katero lahko čakate tako dolgo, da bi zaradi neopravljene prve potrebovali še nadaljnje operacije gležnja in zamenjavo kolka - je še laikom postalo jasno, da se v začetku Golobovega mandata opevana zdravstvena reforma ne premakne z mrtve točke. Bešič Loredan je vsaj trosil prazne obljube o skrajšanju čakalnih vrst, a z besedičenjem se še nobene njiva ni sama okopala, kaj šele v zdravstvo pripeljalo pet tisoč medicinskih sester, tri tisoč bolničarjev/negovalk in tristo babic. Številke niso čiste točne, morda so še bolj grozne. Razpise za zaposlitve v domovih za starejše in v bolnišnicah večkrat ponavljajo, ker se jih prijavi premalo, včasih nihče.
A je pilot v letalu je 40 let stara ameriška komedija, slovenska tragedija pa je, da na letalu s kadri podhranjenega zdravstva ni ne pilota, ne zdravnika, ne medicinske sestre - so samo pacienti, ki v vrstah čakajo na ... Če kak bolnik nekako preskoči čakalno vrsto in vskoči v bolnišnično sobo, si revež kaj hitro zaželi, da bi od tam pobegnil. Oskrba bolnikov in starejših ne da šepa, razpada "pri živem telesu" (kar je pokazal že covid). Negovalnega in oskrbovalnega kadra je premalo. Tiste delavke, ki niso pobegnile v Avstrijo ali v kakšno manj naporno, manj stresno (in vsekakor bolje plačano) drugo službo, ne (z)morejo več. Še najbolj izkušene, vajene vsega hudega, pregorijo, znorijo. Z razmerami prestrašene mlade sile, kar jih je, pa verižno jemljejo bolniški stalež, da je delavcev še manj.
Namesto da bi se zbrani v bolnišnicah - višje in nižje sestre, bolničarji, zdravniki, bolniki, svojci pacientov - trudili za zdravje, je bolnišnica postala bojišče nezadovoljnežev (s pogoji dela, plačami, razmerami). Nezadovoljni so eni in drugi in tretji - vsi. Kar eskalira v prepire, mobinge in druga psihološka, pa tudi - kot smo lahko videli - fizična nasilja.
"Potrebujemo kader v proizvodnji, ne pa v pisarnah. Ob pacientih, ob bolniški postelji ..." je Klemen Šuligoj, predsednik Strokovnega združenja izvajalcev zdravstvene in babiške nege Slovenije, januarja povedal za Nedeljski dnevnik. Vse drugo, gospodje ministri, je larifari.
