Minula nedelja je bila zadnja za 66-letnega Mija Popoviča, največjega med našimi heavy metalci. Za kitarista, ki je imel stas in darove, zaradi katerih bi lahko osvojil svet, pa vendar je zaradi brezkompromisnosti ostal doma in poskrbel, da enkrat vsaj Slovenija ni cepetala za glasbenimi trendi, pač pa je bila tako po glasbeni plati kot po scenskem nastopu in videzu absolutno na vrhu sveta. Čeprav je slovo veliko prezgodnje, nam je lahko v tolažbo, da je v zadnjih dveh letih po veliko predolgem premoru spet stal na naših velikih odrih v razprodanih dvoranah in zasluženo užival ob bučnem skandiranju fenov, ki še kako cenijo njegovo zapuščino.
Mijo je bil izjemno inteligenten, umetniško nadarjen mladenič (ne samo za glasbo, ampak tudi oblikovalstvo - večino ovitkov za albume in logotipe je izdelal sam!), ki je imel glasbo že v genih, saj je bil kitarist tudi njegov oče. Hodil je na litostrojsko kovinarsko šolo, vendar jo je pustil zaradi glasbe. Najprej se je učil harmonike, potem pa jo je pod vplivom tujih rockerjev zamenjal za kitaro, ki jo je vadil v nedogled. Mijo je tudi sicer prisegal na to, da brez vaje ni uspeha.
Dobil je pas, puško in bajonet, da klal bi svet
Svoj prvi bend je ustanovil leta 1971, ko je imel samo 13 let. Kot je povedal Mijo, ki je bil sicer velik občudovalec Beethovna, je najprej preko slikovnega materiala opazil metalce, zato ne preseneča, da je leta 1979 z vokalistom Zlatkom Magdaleničem ustanovil zasedbo, ki so jo potem, ko so se pridružili še Tomaž Žontar (klaviature), Franc Teropšič (bobni) in Marko Herak (bas kitara) poimenovali Pomaranča - po kultnem filmu Peklenska pomaranča Stanleyja Kubricka. Zasedba je že v samem startu imela zelo izdelan imidž. Seveda je na prvi pogled močno izstopal prav ta postavni kitarist, ki je bil z dolgimi lasmi resnično atraktiven na odrih. Še pred prvencem so izdali dve pesmi - uspešnica Soldat je žal tudi v tem času hudo aktualna. Besedilo se začne: "Bil je premlad, da postal bi soldat, a moral je. In bil je sam, ko je stopal na vlak, brez upanja. Dobil je pas, puško in bajonet, da klal bi svet …" In se konča z: "Postal je junak, ne bo ga nazaj." Seveda je Mijo pisal o svojem nestrinjanju nad obveznem služenjem vojaškega roka v nekdanji Jugoslaviji.
Za razliko od današnjih festivalov, kot je Novi val, kjer se predstavljajo že znani glasbeniki, je v tistem času Ljubljana imela Novi rock, kjer je Igor Vidmar preudarno predstavljal vse, kar se mu je zdelo zanimivega na novi sceni. Leta 1981 je prav tam na odru Križank prvič nastopila Pomaranča, ki je tistega leta izdala prvenec Peklenska pomaranča, ki je prvi heavy metal album v Sloveniji. Skupina je začela glasbeno potovanje po nekdanji Jugoslaviji in navdušila tudi v drugih delih bivše države. Zanimivo je, da so jih tam sprejemali kot tujce, ne pa državljane Jugoslavije - še en dokaz, kako svetovno je zvenela in bila videti Pomaranča.
Leta 1983 je izšel drugi album Madbringer, ki ga je skupina predstavila na stadionu Šiška v Ljubljani pred 4000 navdušenimi oboževalci. Albuma sta se dobro prodajala, saj sta prišla do srebrne naklade - metalska publika je postajala precej bolj številčna, kot so mislili uredniki glavnih medijev, ki jih niso prav veliko reklamirali.
Leta 1985 je sledil album Orange III. Angleški naslovi niso naključje, pač pa je imela zasedba zelo resne načrte za tujino. Mijo je sicer imel izjemne darove za umetnost, ni pa bil tip za finance, kar je izkoristil pohlepni menedžer, ki mu je močno priskutil glasbeni posel in pokopal sanje. Mijo je zaradi slabe izkušnje postal kar malo zagrenjen, razočaranje pa je rad poplaknil z alkoholom. Skupina je potem imela daljše premore kot aktivne faze.
Leta 1988 se je zbrala in nastopila na protestu za četverico JBTZ, naslednje leta so bili v Zagrebu gostje na zagrebškem koncertu Alicea Cooperja, potem so spet mirovali do leta 1993, ko je izšla kompilacija Nekaj peklenskih. Dve leti kasneje pa so se v novi postavi s pevcem Borisom Krmacem, ki je tudi pred kratkim umrl, vrnili v studio in posneli četrti album Takoj se dava dol. Naslovna pesem je bila velika uspešnica, ki je navduševala obiskovalce turneje, ki so jo imeli, potem pa je spet sledil premor, zasedba pa se je šele 2001 vrnila na klubske odre za en koncert.
Zaradi res dolgega premora in umika s scene so vsi navdušenci nad heavy metalom navdušeno gledali najprej film (2017) in potem še knjigo Železne stopinje avtorja Denisa Brnčiča, saj je Mijo po dolgih časih pristal na intervju. Z Brnčičem sta se tako povezala, da je Denis prevzel tudi menedžerski del in poskrbel, da je od takrat dalje zasedba spet postala aktivna.
Ob 40-letnici delovanja se je Pomaranči na Brnčičevo pobudo pridružil pevec Matic Nereks, ki je Pomarančo dramatično pomladil in ji dal nov zagon. Leta 2022 sta umrla Marko Herak in Franc Teropšič, tako da se je zasedba še bolj prenovila z novimi silami. Sinergija izkušenj in nove energije je bila več kot uspešna, kar se je izkazalo na koncertu ob 45-letnici, ki so ga imeli pred dobrim letom v ljubljanskem kinu Šiška. Koncert je bil razprodan že več kot mesec vnaprej. Tam so se zbrali najbolj zagrizeni feni, ki so Pomarančo spremljali že več desetletij. Opazili so lahko, da Mijo še vedno igra na isto kitaro znamke Asco, ki jo je kupil, ker mu je dobro izgledala, pa ni bila draga, saj si Gibsonove na čistem začetku kariere res ni mogel privoščiti. Zanimivo je, da je bila tam celo filmska ekipa iz Srbije, ki je o zasedbi in Miju pripravljala dokumentarni film - še en primer, kako so naši umetniki bolj cenjeni zunaj meja.
Za heavy metalce mnogi zaradi črne barve oblačil, usnja, kovinskih obeskov, škornjev, dolgih las in drugih vidnih atributov mislijo, da so tudi na znotraj divji, nevarni. Kar je seveda nesmiseln predsodek. In Mijo je bil najboljši dokaz tega, da je bil videz divjaka zgolj imidž, saj je imel resnično nežno, pesniško dušo. Čeprav je pustil šolo, je bil načitan, tako da je bila vsaka komunikacija z njim, sploh pisna, kot bi brali ali poslušali klasika.
Kljub vojski oboževalcev in oboževalk je živel mirno družinsko življenje. Glede na to, da v zadnjih desetletjih ni bil veliko na odrih, ste ga najlažje srečali v Tivoliju, ko se je sprehajal s psičkom.
Pogrešali te bomo, dragi Mijo.
