Dober dan, kako ste kaj, me je po rokovanju nagovoril Martti Puumalainen. In to po slovensko, ter nadaljeval: "Sem prihajam rad. Vse je super, pogoji za trening, hrana, narava in ljudje, po navadi tudi vreme." Finski težkokategornik v judu ni skrival navdušenja nad razmerami za trening na Rogli, kamor ga njegov trener z drugimi rojaki pripelje vsako leto dvakrat. "Ampak moja slovenščina je vendarle slabša od trenerjeve finščine," se je še namuznil evropski prvak v kategoriji nad 100 kg, najtežji v judu, zatem v angleškem jeziku.
Pospešeno se uči finsko
"Ja, na Finskem vsi govorijo angleško, zato sem malce zanemaril učenje finščine. Mislil sem, da bom ostal le en olimpijski cikel, pa so me že lani nagovorili, da sem podaljšal pogodbo do olimpijskih iger v Los Angelesu leta 2028. Vedeli so, da imam finančno še boljše ponudbe od drugod, zato so se podvizali. Tako se zdaj, tudi na Rogli, intenzivno učim njihovega jezika, ki je zelo težak. Pa da mi tudi doma, v Helsinkih, kjer živim z ženo in sinom, ne bo več nerodno, saj jo obvladam najslabše od nas treh. Žena dela kot vzgojiteljica in se je hitro naučila jezika, sinek pa obiskuje angleški vrtec in že tolče ne samo po slovensko, ampak tudi finsko in angleško," razkrije Rok Drakšič, 38-letni glavni trener moške finske reprezentance v judu to plat njegovega dela v deželi tisočerih jezer na skrajnem evropskem severu. "Ja, zame je to predvsem 'šiht', dom pa seveda v rojstnih Grižah in vselej tam, kjer je družina. Ampak ker se bo začetna avantura s štirih raztegnila na naslednja štiri leta, sem moral zavihati rokave tudi na tem področju."
Rok Drakšič pravi, da je bilo naključje, da je šel s trebuhom za kruhom v to deželo. "Leta 2018 so me povabili tja na seminar. Očitno jim je bil moj prispevek všeč, in ko so štiri leta kasneje menjavali glavnega trenerja za judoiste, takrat sem bil trener v ljubljanskem klubu Bežigrad, so me povabili, da zasedem to odgovorno mesto. To sem videl kot izziv, saj sem vedel, da že več kot tri desetletja ta nekoč pomembna država v judu nima vrhunskih rezultatov. Da se lahko tam dokažem. Ob prevzemu funkcije sem jim jasno povedal, da se medalje ne osvajajo čez noč, ampak da je pot do njih maraton. Pritiska ni bilo, moj cilj pa je bil seveda čim prej do kolajne na velikih tekmovanjih. Od začetka - z mano je bila, potem ko sva junija šla v izvidnico, to je od septembra 2020, tudi žena - je bi kar šok. Ampak kasneje se navadiš."
Medalje se ne osvajajo čez noč, ampak je pot do njih maraton
Za dobrim konjem se praši
S čim je Drakšič prepričal vodstvo finske judo zveze, da so mu zaupali poskus renesanse tamkajšnjega juda? "Po seminarju so očitno spremljali moje delo v klubu. Adriana Gomboca sem pripeljal leta 2018 - prav v 'moji' kategoriji do 73 kg - do naslova evropskega prvaka, drugega za mano po petih letih in drugega do sedaj za slovenske borce v kimonu. Andreja Leški, aktualna olimpijska prvakinja, se je dvigovala proti vrhu svetovne jakostne lestvice, dobra sta bila Kajzerjeva in Hojak."
In vzpon na Finskem, kjer na svetovnih prvenstvih več kot 40 let niso imeli nobenega konkurenčnega borca, na evropskih pa tri desetletja, je bil tudi zanj kar malce hiter in nepričakovan. Mislil je, da bo treba na vrhunske rezultate še leto ali dve čakati. Kajti, kot pravi, brusil je generacijo, ki v mladih letih ni imela odmevnih rezultatov in zato tudi zmagovalne miselnosti ne. Zdaj pa že tri leta zapored osvajajo kolajne na velikih tekmovanjih.
Morda je srž prav v besedah Marttija Puumalainena, prvega finskega judoista, ki je slavil na mastersu, v bojih 16 najboljših s svetovne lestvice, pred dvema letoma pa je postal evropski prvak: "Pred Drakšičevim prihodom sem bil tekmovalec na evropski ravni, pod njegovim vodstvom pa sem v enem letu napredoval na svetovni nivo." Izjemen dosežek 28-letnega težkokategornika je dopolnil dve leti mlajši Luukas Saha med borci do 66 kg. Lani je osvojil bron na svetovnem prvenstvu, svojo kakovost po potrdil s tretjim mestom pred kratkim na evropskem prvenstvu v črnogorski prestolnici Podgorici. Tam, kjer je najvišja slovenska uvrstitev bilo sedmo mesto Mariborčanke Metke Lobnik.
Mislili so, da delajo najboljše na svetu
Kaj je pod vodstvom Roka Drakšiča prineslo finskemu judu razcvet? "Delo. Že prej so vadili in si mislili, da delajo najboljše na svetu, ampak z mano so dojeli, da lahko trenirajo še več. Pa red, disciplina in strokovno znanje, ki sem ga pridobil najprej kot tekmovalec in potem kot trener. Vem, kaj je potrebno, da lahko osvojiš kolajno. Tak primer so priprave na Rogli. Tu imajo vse, kar rabijo, prave sparing partnerje (Martti Puumalainen je imel za vadbo težkaša iz Velike Britanije, Luukas Saha Fabjanovega Davida Štarkela, preostali črnogorske borce). Vsi radi prihajajo, saj vedo, da se dela dobro. In, kar je za Fince nepogrešljivo, tu imajo - savno." Tudi Rok jo ima v stanovanju, ki ga je kupil v Helsinkih. Kako se v športu obrača! Včasih so, sploh v hokeju, hodili naše učit Finci, pa Ari-Peka Nikkola smučarske skakalce, toda takšen pečat, kot ga je že pustil Rok Drakšič na Finskem, jim pri nas ni uspel.
Evropski trener leta
Lani je Judo zveza Evrope Roka Drakšiča razglasila za trenerja leta v moški konkurenci. Po Marjanu Fabjanu, ki je ta laskav naziv zaradi dosežkov njegovih deklet dobil leta 2009, mu je to uspelo kot drugemu Slovencu. "Zame je bilo to veliko priznanje, saj dobitnika izberejo strokovnjaki, kar daje priznanju pravo težo. Vesel sem, da so moje delo in napredek finskih judoistov prepoznali."
Letos je bil izbran še v trenersko strokovno komisioe EJU (Europa Judo Union), kjer je njegova šefinja Urška Žolnir Jugovar, športna direktorica evropske krovne judo organizacije.
Dvignil je kakovost juda na Finskem, kjer še vedno prevladuje hokej. Pa atletika je popularna zaradi bogate zgodovine tega športa, prav tako reli. "Ampak na olimpijskih igrah lani v Parizu je prišel gledat naše borbe in čestitat v francosko prestolnico sam predsednik države. Meni je rekel: 'Roki, okej, lepo delaš. Spremljamo te.'" Puumalainenu pa je dal roko finski premier.
Drakšič je kar hitro končal aktivno športno kariero. Poleg naslova evropskega prvaka je osvojil v treh kategorijah - najprej do 60, potem do 66 in na koncu do 73 kg - še štiri evropske brone, ampak izpad v prvem krogu v olimpijskem Riu de Janeiru 2016 (tudi kolajne SP ni osvojil) je sodu izbil dno. Kot trener je začel na Lopati v svojem matičnem klubu, pri Marjanu Fabjanu v klubu Sankaku Z'dežele.
Ni hotel biti druga violina
"Ampak Marjan je Marjan. Vedel sem, da bom tam vselej največ drugi, pri Bežigradu pa so mi dali pri delu proste roke. Iztočnica je bila, da smo vsi borci iz Fabjanovega kluba delali z otroki v osnovnih šolah. To sem počel deset let. Tu sem usvojil pedagoški del, ki je nujen za trenersko delo, poleg strokovnosti seveda. Fabjan z mojim odhodom ni bil najbolj zadovoljen. A odločil sem se za tisto, kar je bilo takrat najboljše zame. Bilo je pravilno. Dobil sem možnost, da sem se izkazal sam. Na Lopati morda ne bi nikoli prišel do takšnega položaja, kar je bil moj cilj. Bil bi le druga violina v Fabjanovem orkestru."
Sven za draženje Fincev
Trikratni olimpijec (Peking, London, Rio - povsod v drugi kategoriji) ima prav na tekmovanju v znamenju petih krogov neporavnane račune. Verjame, da jih bo izbrisal kdo od njegovih varovancev. "Po dveh evropskih kolajnah in eni svetovni je logičen cilj osvojiti kolajno čez tri leta v Los Angelesu."
Po izobrazbi gradbeni inženir, ki je kasneje končal še trenerski študij na mariborski pedagoški fakulteti, se rad druži s Slovenci, ki jih je v Helsinkih peščica. "Tu že leta dela atletski trener Janez Petač, ki trenira tudi svojo partnerko. Imajo ga radi, kot slišim, se mu obeta zaposlitev na finski atletski zvezi. Bili smo tudi na smučarskih skokih v Lahtiju, kjer smo se potem družili z njihovim trenerjem Igorjem Medvedom. Zaradi sina smo obiskali Božičkov Rovaniemi, zdaj nas čaka še dežela risank v Turkuju."
Pravi, da ga vse bolj prevzema tudi savna. Prej, kot aktivni judoist, jo je uporabljal za hujšanje, tukaj na Rogli gre z ekipo v savno skoraj vsak dan, doma pa enkrat na teden. "Če bom kdaj, ko se vrnemo domov, gradil hišo, bo v njej obvezno savna." Pa še to: z ženo Katjo sta dala sinu, star je tri leta, ime Sven. Švedsko ime zato, da sta malo dražila Fince.
Po dvanajstih dnevih priprav je konec tedna Drakšičeva judo ekipa zapustila Roglo. Tja se nameravajo vrniti znova decembra.
