Učenje jezika je za vsakega, ki pride v novo državo, ključnega pomena. Ne le zaradi učinkovite komunikacije, temveč tudi zaradi globljega razumevanja kulture in družbenega okolja. Kot vodilo si vedno zastavim vprašanje, kako bi se sam počutil, če bi nekdo v moji državi govoril tuji jezik in od mene pričakoval, da se prilagodim. Takšno razmišljanje mi je pomagalo razviti empatijo in spoštovanje do okolja, v katerem živim, pravi Ajdin Kovačević, študent medicine na ljubljanski medicinski fakulteti, ki je postal navdih številnim uporabnikom družbenih omrežij.
Na TikToku v brezhibni slovenščini iskreno deli svoje izkušnje s študijem in življenjem v Sloveniji - predstavi izzive, a tudi lepoto poti mladega človeka, ki sledi svojim sanjam o tem, da bi postal zdravnik. V času, ko se v javnem prostoru pogosto pojavljajo očitki, da se tujci ne želijo naučiti slovenskega jezika, Ajdin ponuja drugačno perspektivo: da vendarle niso vsi enaki. "Odzivi Slovencev so bili izjemno pozitivni. Ko vidijo trud in prizadevanje za vključevanje, se odprejo, nudijo podporo in vzpodbudo. To močno olajša integracijo in ustvarja pristno medkulturno povezavo."
Najtežja je bila socializacija
K študiju medicine v Sloveniji so ga pritegnili predvsem kakovost izobraževanja, strokovni izzivi ter možnosti za osebno in akademsko rast. "Poleg tega sem želel izkusiti spremembo okolja in raziskati več priložnosti za razvoj svojih znanj in veščin. Ljubljana je bila idealna izbira tudi zaradi bližine mojemu domu v Bihaću, kar mi omogoča ohranjanje vezi z domačim okoljem, hkrati pa izkoriščanje prednosti vrhunskega študijskega programa v Sloveniji," pojasni. Že pred prihodom je opravil tečaj slovenščine na ravni B2, zato je osnovno znanje jezika že imel. "Kljub temu sem se moral dodatno prilagoditi, pri čemer mi je zelo pomagala potrpežljivost Slovencev, predvsem kolegov s fakultete. Z veliko prijaznosti in razumevanja so mi pomagali nadgraditi znanje jezika in me vpeljali v akademsko okolje," je hvaležen za podporo.
Ajdinova pot ni bila preprosta. Ob poskusu vpisa na fakulteto v Ljubljani se je soočil s številnimi birokratskimi ovirami. "Odločitev o sprejemu sem prejel šele približno dva tedna pred začetkom semestra, zato sem stanovanje našel v zadnjem trenutku prek Facebook skupine." Pri tem pa je, kot pravi, doživel "izjemen človeški trenutek": "Moja stanodajalka Andreja je v solzah skupaj z mojimi starši obljubila, da me bo varovala kot lastnega vnuka. Ta izkušnja me je naučila, da ne glede na narodnost obstajata temeljna človeška vez in empatija, ki nas združujeta in presegata vse razlike."
Najzahtevnejši del njegove poti je bila socializacija. "Največji izziv mi je predstavljala komunikacija, dokler nisem pridobil samozavesti v sporazumevanju v slovenščini. V prvih tednih sem se pogosto počutil negotovo in zadržano, kar je vplivalo na vsakdanje interakcije in akademske situacije. Izziv sem premagal z vztrajnim prakticiranjem jezika, odprtim sodelovanjem s sošolci in iskanjem priložnosti za pogovor v neformalnem okolju." Sčasoma je spoznal, dodaja, da iskrena komunikacija in pripravljenost za učenje presegata začetne jezikovne ovire. Prav to mu je omogočilo, da se je samozavestno vključil v študijsko in socialno okolje.
Na pravi strani, četudi z majhnimi koraki
Na TikToku iskreno govori o predsodkih, osebnih izkušnjah in pozitivnih zgodbah, ki širijo razumevanje. "Osnovno sporočilo, ki ga preko svojih vsebin posredujem, je: ko tujo krivico in bolečino začutimo kot lastno, prispevamo k prijetnejšemu in bolj sočutnemu svetu. V času, ko družbena omrežja pogosto širijo negativnost in oddaljujejo mladino od konstruktivnih vsebin, želim predstaviti zgodbe, ki spodbujajo empatijo in osebno odgovornost."
Njegova prisotnost na TikToku ima tudi simbolni pomen. Sam pravi, da je njegova zgodba podobna zgodbi mravlje, ki gasi gozdni požar. Ptica jo vpraša, zakaj se trudi, če je tako majhna in ne more veliko spremeniti. Mravlja pa odgovori: "Ni pomembno, a naj se vsaj ve, na kateri strani sem." Na tak način želi Ajdin pokazati, da tudi majhna dejanja in posamezna prizadevanja odražajo izbiro vrednot, ki gradijo pravičnost, sočutje in človečnost. Prepričan je, da prav ta etična drža - biti na pravi strani, četudi z majhnimi koraki - navdihuje druge in dokazuje, da lahko vsak posameznik prispeva k boljšim odnosom v družbi.
Ne glede na narodnost obstajata temeljna človeška vez in empatija, ki nas združujeta in presegata vse razlike
S svojo zgodbo in prisotnostjo na družbenih omrežjih želi razbiti predsodke, povezane z narodnostjo, izvorom in kulturnimi razlikami, ki pogosto vodijo do stereotipiziranja posameznikov. Hkrati želi pokazati, da empatija, prizadevnost in sodelovanje niso odvisni od etničnega ali družbenega ozadja, temveč so univerzalne človeške vrednote. S prikazovanjem osebnih izkušenj in pozitivnih interakcij želi dokazati, da resnične vezi in medsebojno razumevanje presegajo predsodke ter spodbujajo bolj vključujočo in solidarno skupnost. Morda ga je prav takšno razmišljanje pripeljalo do odločitve, da postane zdravnik.
"Moja vizija za prihodnost v vlogi zdravnika temelji na tem, da pozabim na svoj ego in resnično poslušam pacienta; da razumem, kaj ga muči in skrbi ter kaj čuti. Postati zdravnik zame ne pomeni biti le strokovnjak, temveč tudi sočuten spremljevalec vsakega človeka, ki bo v prihodnosti sedel nasproti mene v ambulanti. Gre za odgovornost, ki zahteva empatijo, pozornost do posameznika in sposobnost, da se znanje in spretnosti uporabijo v službi bolnikovih potreb, ne lastnih ambicij," je jasen.
Kaj sporoča mladim?
Mladim, ki razmišljajo o študiju v tujini ali preselitvi v Slovenijo, svetuje, naj se pripravijo tako akademsko kot osebnostno. Poudarja, da sta ključnega pomena aktivno učenje jezika, razumevanje lokalne kulture in odprtost za nove izkušnje. "Študij in življenje v tujini predstavljata priložnost za razvoj kritičnega mišljenja, samostojnosti in medkulturnih kompetenc, hkrati pa zahtevata prilagodljivost in vztrajnost," pravi. "Tisti, ki so pripravljeni vložiti trud, bodo pridobili neprecenljive veščine in širši pogled na svet, ki bogati tako osebno kot profesionalno življenje."
Slovenija ga je naučila samostojnosti. "Brez staršev ali bližnjih v mestu, kjer živim, sem se naučil skrbeti zase in prevzemati odgovornost za svoja dejanja. Iz nekoga, ki ni poznal nikogar, sem postal oseba, ki moderira svečane akademije, na katerih so prisotni direktorji in predstavniki institucij, ambasadorji ter dekani fakultet. Sem aktiven član Društva bosansko-hercegovskih študentov, kjer pomagam pri integraciji naših študentov v novo okolje," pove ponosno. Odločen je tudi glede svoje prihodnosti: "Zaradi vsega, kar mi je Slovenija dala, nameravam tukaj tudi ostati."
