V Čedad (Cividale del Friuli) zaviješ, ker te zanima, kaj se zgodi z mesti, ki so bila nekoč v središču sveta, danes pa, živijo, vsaj takšen vtis dobi enodnevni obiskovalec, odmaknjeno, počasi. Z markantnega Hudičevega mostu, kjer je najlepši vhod v mesto, se odpira pogled v globino, kjer Nadiža v zeleni barvi teče v svojem ritmu. Za že skorajda kičaste fotografije se velja odpraviti za cerkev svetega Martina. Od tam se ponuja lep razgled na loke kamnitega mostu in celotno staro mesto.
Z mostom pa je, kakor že ime pove, povezana legenda o hudiču. Ta naj bi domačinom pomagal pri gradnji, v zameno pa zahteval dušo prvega, ki bo prečkal most. Ko je bil most končan, so se znašli tako, da so po njem poslali psa - hudiča je razjezilo, a ne toliko, da bi porušil most. Zdi se, da ga le redki domačini prečkajo peš, v avtomobilih pohitijo čez, neoziraje se na okolico. Zato je takoj opaziti, kdo je v mestu turist, ki se ustavlja in seveda ovekoveči vsak vtis.
Današnji Čedad, prvotno keltsko naselje, je zaradi svojega strateškega pomena okoli leta 56 pr. n. št. postal rimska vojaška utrdba, ki jo je Julij Cezar kmalu povišal v forum (trg), nato je postalo rimsko mesto. Cezarju v čast stoji pred današnjo mestno hišo ogromen kip, pod njegovimi nogami pa sodobne skulpture želv. Iz rimskega obdobja so v središču mesta še vidni ostanki term oziroma javnega kopališča. Velik pečat so v mestu pustili zlasti Langobardi. V nekdanjem langobardskem templju, ki je danes v sklopu samostana svete Marije, so še ohranjeni kipi svetnikov, freske in štukature. Po Frankih so na tem območju vladali Benečani, zatem je bilo to območje del Svetega rimskega cesarstva, nato Avstrijskega in do leta 1946 sestavni del Kraljevine Italije. Danes je Čedad pomembno gospodarsko, upravno in cerkveno središče Furlanije, v katerem se še poznajo vsi ti zgodovinski vplivi, mešajo se italijanščina, furlanščina in slovenščina.
Prav v tem tednu, 6. januarja, so v Čedadu zaznamovali tudi 62. dan emigranta. V spomin na Slovence, ki so se zaradi slabih življenjskih razmer izselili iz Beneške Slovenije in Rezije. Slovesnosti se je udeležil tudi podpredsednik vlade in minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon. Gre namreč za največjo družbeno-politično prireditev Slovencev na Videnskem, ki jo pripravijo slovenske organizacije videnske pokrajine. Vsakoletna januarska prireditev ponuja vpogled v aktualni položaj slovenske narodne skupnosti v Kanalski, Nadiških in Terskih dolinah ter v Reziji, hkrati pa spodbuja izmenjavo pogledov, idej in usmeritev za prihodnji razvoj. Minister Arčon je tako med drugim predstavil namero Republike Slovenije, ki bo v naslednjem obdobju namenila 2,5 milijona evrov zamejskim območjem, pri čemer je izrazil željo, da bi bil steber delovanja in investicije prav na področju turizma v Benečiji.
Turizem ima tukaj gotovo še potencial, čeravno je prav ta "zaspanosti" prednost obmejnih mestec, kot je Čedad. Niso še turistično preveč izkoriščena. Med ozkimi ulicami starega mestnega jedra se tako v miru sprehajaš, skorajda na vsakem koraku je opazen kakšen zgodovinski detajl, ki opozori, da so tukaj hodili že stoletja pred tabo. Med največjimi znamenitostmi v starem mestnem jedru je še trg Piazza del Duomo (Trg katedrale) z veličastno katedralo Marijinega vnebovzetja - Duomo di Santa Maria Assunta. To je mogočna triladijska cerkev z začetki iz 15. stoletja, v kateri se mešajo različni umetnostni slogi. Zelo nenavaden je glavni oltar - srebrn pravokotni relief, delno tudi pozlačen, dolg dva metra in visok en meter. V središču je podoba Marije z detetom iz konca 12. stoletja. Na trgu je še Palazzo dei Provveditori Veneti (Pretorska palača), v kateri je od leta 1990 Narodni arheološki muzej Čedada. Ta hrani tudi Reichenauske rokopise, zaradi katerih se je Čedad vpisal v Unescovo svetovno dediščino kot eno od središč oblasti Langobardov.
Katedrale se na drugem koncu drži krščanski muzej (Museo Cristiano del Duomo), ki je razdeljen na dva dela - na langobardsko dediščino in katedralno zakladnico. Najpomembnejši eksponat je Ratkisov oltar iz 8. stoletja, poimenovan po furlanskem vojvodi Ratkisu, ki je kasneje postal kralj langobardske Italije. Drugi pomemben spomenik je Kalistova krstilnica po oglejskem patriarhu Kalistu, ki je sedež patriarhata preselil v Čedad. Sicer pa torej že sprehod po mestu, brez ogledov notranjosti teh znamenitosti, ponuja veliko vtisov. Opoldne se mesto prebudi, kavarne, kjer ponujajo lokalne slaščice, se napolnijo, na mize pridejo krožniki s testeninami, kozarec belega vina ali aperol. Če se želimo nekoliko bolj podpreti, gotovo velja pokusiti friko. Tradicionalna furlansko-posoška jed iz sira (pogosto je to tolminc), krompirja in jajc, dodatkom pancete ali pršuta, je tu zelo popularna.
Čedad je torej priročna, lepa destinacija za enodnevne izlete, kjer torej pravzaprav ni treba videti vseh znamenitosti. Mesto ostane v spominu, da si bil nekje, kjer zgodovina diha s prostorom.
