Ob železnici
Leta 1876 so novo ulico v Magdalenskem predmestju poimenovali Eisen Strasse. Do leta 1919 se pojavlja za ulico tudi ime Eisenbahn Strasse. Leta 1919 so ime poslovenili v Ob železnici. Leta 1934 so jo preimenovali v Kostanjevčevo ulico, po učitelju in pisatelju Josipu Kostanjevcu (1864-1934), nato pa so ji še isto leto vrnili staro ime. Po nemški okupaciji aprila 1941 so jo začasno ponovno poimenovali Eisen Strasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Bahn Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Ob železnici.
Ulica je dobila ime po koroški železniški progi, ob kateri je potekala. Po izgradnji južne železnice, ki je leta 1857 vodila od Dunaja do Trsta, se je pojavila potreba po boljši prometni povezavi med Koroško in Spodnjo Štajersko oziroma med Mariborom in Celovcem, kajti Maribor je postal pomembno prometno križišče ne le za splavarjenje po Dravi proti Črnemu morju, temveč tudi za železniški promet proti Jadranskemu morju (Trst) in prek Pragerskega proti Budimpešti. Tako so leta 1863 zgradili koroško železnico, ki je povezovala Maribor s Celovcem. Leta 1885 so v delu skladišča južne železnice uredili postajo koroške železnice, leta 1904 pa so jo preselili v veliko uradniško stanovanjsko hišo, kjer je še danes. Ob ulici Ob železnici je bilo tudi leta 1880 zaprto magdalensko pokopališče. Zaradi hitrega naraščanja števila prebivalstva v Magdalenskem predmestju so pokopališče leta 1875 sicer povečali, toda že leta 1880 so ga zaradi sanitarnih razlogov morali zapreti in preseliti na novo mestno pokopališče v občini Pobrežje. Kapelo na starem magdalenskem pokopališču, v katerega robnici sta bila pokopana grof Klemen Brandis in grofica Adriana Brandis, so porušili. Oltarno sliko, delo slikarja Kuppelweiserja, Madona z otrokom, ob njenih nogah sta sveti Klemen in Adrian, so prenesli v kapelo na cerkvenem pokopališču. Na zahodnem delu nekdanjega pokopališča so leta 1906 uredili današnji Magdalenski park.
Opekarska ulica
Leta 1933 so novo ulico v Rožni dolini v Zgornjem Radvanju poimenovali Reiserjeva cesta, po družini Reiser (mariborski župani v 19. stoletju), ki je imela posest v Rožni dolini na obronkih Pohorja. Po nemški okupaciji aprila 1941 so jo začasno ponovno poimenovali Reiser Gasse in jo nato še isto leto preimenovali v Müller Guttenbrunn Gasse (Müller-Guttenbrunova ulica) po nemškem pisatelju Adamu Müllerju Guttenbrunnu (1852-1923). Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Reiserjeva ulica. Leta 1947 jo preimenujejo v Opekarsko ulico.
Ulica je dobila ime po radvanjski opekarni, mimo katere je potekala. Opekarna, ki jo je leta 1928 dal zgraditi mariborski gradbenik Ubald Nassimbeni, je sprva delovala na ročni pogon, leta 1938 pa so uvedli strojno proizvodnjo zidne in strešne opeke. Po drugi svetovno vojni je bila opekarna zaplenjena. Do leta 1949 je delovala v sestavu podjetja Gradis IMM, nato se je osamosvojila in delovala pod imenom Opekarna Radvanje.
Oreško nabrežje
Leta 1876 so pot od Kopališke ulice do Meljske loke poimenovali Au Gasse (Loška ulica). Leta 1894 so del ulice, ki je ležal v Meljskem predmestju, preimenovali v Überfuhr Strasse (Ob brodu). Ulica je vodila do leta 1889 odprtega broda na žici, ki je povezoval Melje in Pobrežje. Leta 1919 so ime poslovenili v Ob brodu. Leta 1928 so vzhodni del ulice priključili Motherjevi ulici (ukinjena leta 1965), srednji del ulice pa je bil vključen v kompleks tovarne Hutter. Ime Ob brodu je ostalo le za del ulice od železniškega podvoza do Ulice heroja Jevtiča. Leta 1938 jo preimenujejo v Oreško nabrežje. Po nemški okupaciji aprila 1941 jo začasno ponovno poimenujejo Überfuhr Strasse (Ob brodu), nato pa jo še isto leto preimenujejo v Kapsch Strasse (Kapscheva cesta), po češkem kraju Skapce (po nemško Kapsch). Maja 1945 ji vrnejo ime Oreško nabrežje. Ime Oreško nabrežje izvira iz imena starega naselja med strmo rebrijo Meljskega hriba in reko Dravo, ki so ga imenovali Melje ali Orešje.
Orožnova ulica
Staro ime za to ulico je Spitall Gasse (Špitalska ulica), ki se prvič omenja leta 1483. Ime je dobila po mestnem špitalu, prvič omenjenem leta 1348. Toda najstarejše ime te ulice je verjetno Burg Gasse (Grajska ulica), ki se prvič omenja leta 1379. Ime naj bi bila ulica dobila po deželnoknežjem dvorcu, ki naj bi bil stal na zahodnem delu današnjega Slomškovega trga (po Paulu Schlosserju: Beitrage zur Geschichte Marburgs). Ko so med letoma 1478 in 1490 zgradili nov, sedanji mestni grad, so stari dvorec opustili in tako se tudi ime Burg Gasse (Grajska ulica) zadnjič pojavi leta 1488. Konec 18. stoletja so v delu prostorov nekdanjega špitala uredili prvo bolnišnico, po kateri je ulica dobila ime Krankenhaus Gasse (Bolnišnična ulica). Leta 1855 so bolnišnico iz prostorov današnje pošte na Slomškovem trgu preselili ob Tržaško cesto, ulico pa so leta 1880 preimenovali v Pfarr Gasse. Pozneje so ime popravili v Pfarrhof Gasse (Župnijska ulica), ker je vodila do župnišča pred cerkvijo na Slomškovem trgu. Do konca tridesetih let 19. stoletja se je ulica na zahodu končala ob mestnem obzidju, skozi katero so vodila majhna vrata prek ozke brvi v Koroško predmestje. Do leta 1891 je tako segala od Strossmayerjeve ulice do nekdanjega župnijskega poslopja pred stolnico (približno na mestu, kjer danes stoji Slomškov spomenik).
Leta 1891 je ob regulaciji Slomškovega trga ulica dobila današnjo dolžino. Leta 1919 so jo preimenovali v Orožnovo ulico. Po nemški okupaciji aprila 1941 jo začasno ponovno poimenujejo Pfarrhof Gasse, nato pa jo še isto leto preimenujejo v Kernstock Gasse (Kernstockova ulica), po avstrijskem pisatelju (rojenem Mariborčanu, ki je napisal himno prve avstrijske republike) Otokarju Kernstocku (1848-1928). Maja 1945 ji vrnejo staro ime Orožnova ulica.
Ignacij Orožen (1819-1900) je bil zgodovinar. Po končanem bogoslovju v Celovcu je leta 1842 prevzel službo kot kaplan v Žalcu. Nato je bil od leta 1844 kaplan oziroma vikar v Celju, od 1854 župnik v Mozirju, od 1865 nadžupnik pri Sv. Križu (Rogaška Slatina). Med letoma 1867 in 1900 je bil v Mariboru stolni kanonik, od 1884. stolni dekan, od 1892 do smrti pa stolni prošt. Obdelal je krajevno zgodovino 14 od 28 dekanij lavantinske škofije in se uvršča med ugledne zgodovinarje duhovnike, ki so bistveno prispevali k razvoju slovenskega zgodovinopisja. Pomembnejša dela so Celjska kronika (1854), Das Bisthum und die Diözese Lavant I-VIII (1870-1893), Kačičev - Orožnov rod (1895).
Osojnikova ulica
Med prvo svetovno vojno so novo ulico na Pobrežju poimenovali Friedhof Gasse (Pokopališka ulica) - po novem mestnem pokopališču na Pobrežju. Leta 1919 so jo preimenovali v Sokolsko ulico, po sokolstvu, ki je bilo nacionalistično telovadno gibanje slovanskih narodov. V tridesetih letih 20. stoletja so jo preimenovali v Drevoredno ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Friedhof Gasse. Maja 1945 so ji vrnili prvo slovensko ime Sokolska ulica. Leta 1947 so jo preimenovali v Osojnikovo ulico.
Franc Osojnik - Kostja (1900-1942), kmet iz okolice Ptuja, se je kmalu po okupaciji pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju. Najprej je partizanil na Dravskem polju in v Slovenskih goricah, pozneje pa je postal politkomisar v I. štajerskem bataljonu. Po ustanovitvi Pohorskega bataljona je bil kot borec poslan na teren v Slovenske gorice, kjer je po izdaji decembra 1942 padel blizu Grajene pri Ptuju.
Osterčeva ulica
Po nemški okupaciji leta 1941 so staro ulico na Tezenski Dobravi poimenovali Hain Gasse (Gozdičeva ulica). Leta 1945 jo preimenujejo v Logarsko ulico po logarjih, nižjih gozdarskih uslužbencih. Leta 1946 jo po slovenskem pesniku Karlu Destovniku - Kajuhu (1922-1944) preimenujejo v Kajuhovo ulico. Ob odpravi dvojnega poimenovanja jo leta 1947 preimenujejo v Osterčevo ulico.
Slavko Osterc (1895-1941), skladatelj, pedagog in glasbeni pisec, je leta 1914 končal učiteljišče v Mariboru. Služboval je v Sevnici, od 1915 bil v avstro-ogrski vojski in na soški fronti. Po vojni je bil prostovoljec v vojaških enotah generala Maistra. Od leta 1919 je poučeval v raznih krajih, od 1922 do 1925 kot strokovni učitelj glasbe na osnovni in meščanski šoli v Celju. Med letoma 1925 in 1927 je študiral na konservatoriju v Pragi. Po vrnitvi je predaval na Državnem konservatoriju in poznejši Glasbeni akademiji v Ljubljani. Hitro se je povzpel do ene od vodilnih osebnosti slovenske glasbe med vojnama ter pomembno zaznamoval slovensko kulturo in začel slovensko skladanje usmerjati po načelih takratnih evropskih slogovnih gibanj. Sprva se je opiral na zapoznelo romantično izražanje, vendar tudi na novejše vzore. Prizadeval si je za posodabljanje slovenskega glasbenega ustvarjanja in nenehno primerjanje tega, kar nastaja doma, s sočasnimi umetniškimi deli v tujini. Od leta 1927 je veliko skladal in deloval tudi kot pedagog, glasbeni pisec in organizator. V Ljubljano je prinesel nove poglede na umetnost, od neobaroka in neoklasicizma do ekspresionističnega konstruktivizma, od atonalnosti in atematičnosti do četrttonskega komponiranja. Njegova dela so bila na sporedih vsakoletnih festivalov Mednarodnega združenja za sodobno glasbo (Firence 1934, Praga 1936, London 1938, Varšava 1939) pa tudi na številnih koncertih doma in v tujini, zlasti na programih raznih radijskih postaj. Ustvaril je več kot 170 raznovrstnih glasbenih del, od orkestralnih in komornih do scenskoglasbenih in vokalnih.
Slavko Osterc je ustvaril več kot 170 raznovrstnih glasbenih del
Šele po letu 1929 je ustvaril tudi več odmevnih in prepričljivih orkestralnih stvaritev (Suita za orkester, Ouverture classique, Passacaglia in koral, Mouvement symphonigue, Quatre pieces symphoniques, simfonična pesnitev Mati). Največji del njegovih stvaritev sestavljajo komorna dela (Štiri belokranjske za glas in 8 instrumentov, 1925-26; Oho, zaljubljen sem!, Osem Chaplinovih anekdot za glas in 11 instrumentov; Štiri Gradnikove pesmi za kontraalt in godalni kvartet; Male pesmi za Ireno za sopran ali tenor, altsaksofon, rog, violo in klavir). Mnoge komorne skladbe sodijo med njegove najboljše stvaritve (1. godalni kvartet, 11. godalni kvartet, Koncert za violino in 7 instrumentov, Suita za 8 instrumentov, Kvintet za pihala, Nonet).
Ozka ulica
Leta 2007 so novo slepo ulico na Teznu poimenovali Ozka ulica.
