Zelo verjetno ne veste, kdo je bil Marc-Antoine Charpentier (1643-1704). Zagotovo pa poznate uvodne takte njegovega instrumentalnega preludija k skladbi Te Deum. To je namreč približno polminutni avizo, ki ga Evropska radiodifuzna zveza (EBU) predvaja pred vsakim prenosom že več kot sedemdeset let. In to je tudi edino, kar se pri Evroviziji ni spremenilo.

Avtomatizem

Evrovizijo gledam ne zato, ker bi bil navdušenec ali celo enciklopedičen ekspert, ampak jo gledam po avtomatizmu. Iz navade. In čeprav to ni več to, kar je bilo nekoč - in je iz leta v leto manj -, mi ne pride na misel, da bi jo nehal. Prva zmagovalna skladba, ki se je spomnim in ki sem jo gledal v živo (na črno-belem televizorju znamke Rudi Čajavec), je bila Puppet On A String od Sandy Shaw leta 1967. To samo za orientacijo. Celega časovnega loka se ne spomnim, sem pa dal skozi že marsikaj. In čeprav imam razloge za nerganje, še dandanes na Evroviziji slišim in opazim odlične ali vsaj zabavne skladbe, ki me spravijo v dobro voljo. Tako kot recimo letošnji italijanski zastopnik (ki je spominjal na Davida Bowieja iz svoje faze​ Ziggy Stardust). To je bil daleč najboljši evrovizijski komad v zadnjih nekaj letih sploh. In presenetljivo in razveseljivo je, da je dobil douze points celo po zaslugi televotingirajočih Slovencev!

Dva od teh mojih letošnjih razlogov za nerganje pa sta tudi relativno slabi uvrstitvi švedskih savnarjev in estonskega espresa in macchiata. Ljudem očitno res manjka občutka in posluha za humor. Ampak kaj hočemo.

Dvoumno

Zdaj pa k bolj resnim, političnim evrovizijskim temam. Čeprav Evrovizija kao nima ali vsaj noče imeti prav nobene zveze s politiko.

Vprašanje izraelskega sodelovanja je dvoumna zadeva. In je po svoje vedno bila. Že v mojih ranih letih mi kot majhnemu navdušencu za zemljepis ni bilo jasno, zakaj je Izrael sploh zraven, ko pa strogo geografsko gledano sploh ni v Evropi. No, pozneje je EBU še bolj kdo ve zakaj priključil Avstralijo - pri čemer pa ta država (dandanes) vsaj pusti pri miru svoje Palestince Maore.

Res je, da popevkarji sami niso nič krivi za uradno politiko države, iz katere prihajajo, in da EBU in vesoljne publike načeloma ne bi smelo zanimati, ali jo udeleženci slučajno osebno podpirajo ali se ji zoperstavljajo. Vendar to ni tako preprosto. Niti za ne najbolj bojevite podpornike Palestine.

Sprenevedavo in kontradiktorno

Za začetek, Moroccanoil je eden od dveh glavnih sponzorjev Evrovizije in je do lani bil tudi glavni. To tudi meni ni všeč. To namreč vzbuja utemeljen sum, da so razlogi za nekenslanje izraelske udeležbe ne samo ekonomski, ampak tudi zlobirani. Še bolj čudno luč na sodelovanje Izraela na Evroviziji pa meče nesodelovanje Rusije. EBU to sprenevedavo in kontradiktorno argumentira z dejstvom, da Izrael sodeluje zato, ker je član EBU, Rusija pa ne, ker je bila po napadu na Ukrajino izključena. Zakaj je tako nepredstavljivo, da bi Izrael izključili iz tekmovanja, ko pa se vendar zdi tako normalno, da po drugi strani Rusije ni zraven?

Če zagovornike izraelske izključitve moti asimetrija z rusko izključenostjo, bi jim navrgel cinično vprašanje: bi se morda sprijaznili z izraelskim sodelovanjem, če bi EBU po drugi strani spet dovolila rusko sodelovanje? Če bi sodelovali obe agresorski državi, ne bi mogli govoriti o dvojnih merilih.

Slaba volja in veselje

Seveda pa si v tem izraelsko-palestinskem kontekstu ne moremo privoščiti cinizma. Jaz sam sicer obsojam izraelsko politiko do Palestine - kakor obsojam tudi Hamas, da ne bo pomote - in idealistično mislim, da si Palestinci zaslužijo svoj zagotovljeni, uradno požegnani prostor pod soncem.

In kaj ima to opraviti z Evrovizijo?

Zgovorno je že to, da se čutim dolžnega zagotoviti javnosti, da sem do bližnjevzhodnih razmer pravoveren. Če ne bi bil, bi tvegal, da me propalestinski aktivisti linčajo. To se mi je skoraj že zgodilo, ko je nekdo na družbenem omrežju pripomnil, da je bilo "ogabno", da je slovenska komentatorka Evrovizije Mojca Mavec povedala, da je izraelska pevka preživela napad Hamasa 7. oktobra 2023 - jaz pa sem ga naivno vprašal, zakaj bi bila omemba tega zgovornega biografskega dejstva ogabna. Potem pa so mi v pojasnilo še začeli kazati fotografije palestinskih otrok z amputiranimi nogicami.

Da ima Evrovizija še preveč opraviti s politiko, ni problem Evropske radiokonfuzne zveze, ampak problem občinstva. Tako rekoč naš problem. Ki se mu EBU seveda prilagaja. Politično in glasbeno prilagaja. In prav to je tudi razlog, da bom Evrovizijo gledal še naprej. Včasih slabe volje, včasih pa z veseljem.