Nekoč so se iz diplomiranih novinarjev norčevali, češ da je študij zelo lahek. Jasna Kuljaj, prepoznaven medijski obraz, temu oporeka in izpostavlja, da je pravzaprav kot diplomantka fakultete za družbene vede še ena redkih, ki si želijo v medijih obdržati določeno raven. V pogovoru tudi o tem, kako je z njenim imitiranjem in kako se spopada z vzgojo otroka, pa o glasbeni sceni in lahkotnosti spletnih linčev.

Ob svojem nedavnem obisku na TV Veseljak Golica, kjer sem imel tudi sam čast gostovati v vaši oddaji Z Jasno in glasno, sem dobil vtis, da je pri vas vzdušje zelo prijetno, skoraj družinsko.

Obiskovalec hitro opazi, da pri moji oddaji Z Jasno in glasno nimamo ravno trideset sodelavcev, tako da ne more biti drugače. Tudi pri vas na Večeru mi je zelo prijetno. Večer je bil vedno na mizi pri babici in dedku na Koroškem, pa tudi tedenska revija Sedem dni, mislim, da je babica nekje skrivala še Vroči Kaj, seveda zaradi križanke. (smeh) Moj odnos do pisane besede in novinarstva, ki je danes v težavah, je bil zmeraj močan. Ko sem še hodila na fakulteto, so nas učili, da je treba vsako dejstvo dvakrat preveriti. Vsa dejstva, ki jih daš od sebe, morajo biti resnična. Danes pa se mi zdi, da ven pride karkoli, na uporabniku pa je, da ugotovi, kaj je res. Nihče ne nosi odgovornosti, da je objavljeno tudi resnično. Ampak Večer je pri nas lepo zapisan.

V medijskem svetu ste skoraj izumrla vrsta, diplomirana novinarka. A bojda ste svoje novinarske ambicije že pred časom pokopali. Drži?

Ne. Nekoč so se iz nas norčevali, češ da na FDV lahko padeš samo po stopnicah, saj naj bi to bil zelo lahek faks. Pa ni. Kar veliko knjig sem morala prebrati, se izkazati. Za nami so ure in ure branja o zgodovini, filozofiji, novinarski etiki in tudi ure in ure urjenja načina pisanja, jezika, vejic ... Ljudem, ki danes vstopajo v medije, se o tem niti sanja ne in jezi me, da smo tisti, iz katerih so se nekoč norčevali, pravzaprav danes še eni redkih, ki želimo držati neko raven.

Vse, kar dela, dela po novinarskih pravilih

Obče stanje duha, na vseh platformah, ne zgolj v medijih. Pa ste se kot novinarka tudi dejansko kdaj udejstvovali? Spomnim se vašega obdobja na BBC.

Še danes sem pravzaprav na nek način novinarka. Možganski dril, ki smo ga bili deležni, se te prime za vse življenje. Obsedena sem s tem, da mora biti prvi stavek jasen, karkoli že delaš, ne glede na to, ali si novinar pri časopisu, na Veseljaku ali na TV Slovenija vodiš poročila ali narodnozabavno oddajo. Ne odstopam od tega, tudi v vsakdanji komunikaciji. Če že tvoj prvi stavek ne ponudi odgovorov na vprašanja kdo, kaj, kje, zakaj, zadeva nima smisla. Zame je to osnova. Mladim generacijam vseskozi dopovedujem, da je v redu, če se malce pošalimo, a jasno mora biti, kaj hočeš povedati javnosti, šele potem vpletaj humor, kreativne zamisli. Bodi frajer, a nekatere osnovne stvari preprosto morajo "štimati".

Vam je šlo kaj na živce, ko smo vas, diplomirano novinarko, kar naenkrat posadili med estradnike?

Ne, ni mi šlo. Zavestno sem se odločila, pravzaprav pa me je predvsem posrkalo vase. Najprej sem nekaj let delala na Valu 202, nato turistične prispevke oziroma oddajo na nacionalki, potem sem šla v svet zabave. Ampak še zmeraj vse, kar delam, delam po vseh tistih pravilih, ki sem se jih naučila kot novinarka. Pri tem govoriva tudi o etiki. Vseeno je, o čem parlamentiram - ali o narodnozabavni glasbi ali biopolitiki, imam iste zaveze v smislu, ali je to, kar povem, preverjeno in drži, ali je etično. Če si izurjen, si izurjen in niti ni pomembno, o čem se sploh pogovarjamo. Po naključju sem padla sicer v narodnozabavno glasbo, ampak če bi kot novinar govorila o rožicah, bi še vedno delala po istih kriterijih. Ali je ta hortenzija res hortenzija, pogovorila bi se o tem, kako zanjo skrbeti, in tudi to bi poskušala delati etično, tako kot delam svoje glasbene oddaje. Že res, da sem kdaj provokativna in se me nekateri malce bojijo, a tudi imitiranja se lotevam po pravilih, ki so mi jih vcepili v tretjem letniku študija. Etično in z vsem dolžnim odnosom do osebe, ki jo imitiram.

Ste imeli kdaj novinarski refleks reševanja sveta? Kateri je najboljši članek, ki ga nikoli niste napisali?

Res sem se videla kot novinarko. No, bolj kot to, da bi stala pred parlamentom in čakala na izjave, so me privlačili potopisi. Bila sem oboževalka knjig Zvoneta Šeruge, že kot najstnica sem brala o njegovih popotovanjih preko meja do Afrike, Indije. Danes seveda tega ne bi počela, takrat me je res vznemirjalo. Hodila sem v knjižnico, brala njegove knjige, zelo sem spremljala tudi, kaj se je dogajalo na Balkanu, brala sem Marjana Jermana, legendarnega novinarja, ki je tudi napisal knjigo, kako je pokrival vojno na Balkanu. To me je takrat zelo impresioniralo, videla sem se na kriznih območjih ali vsaj brati poročila v studiu. A studio ni teren. No, nato pa sem začela delati na Valu 202, kot študentka sem zato kar pogosto manjkala na faksu, zahvaljujoč sošolcem, ki so mi pomagali z zvezki, knjigami in zapiski, sem nato študij k sreči dokončala. Zelo hitro me je posrkalo v to prakso, nato pa še v šovbiznis, ko sem na Valu 202 spoznala Saša Hribarja. In ... adijo, dopisništva. Adijo, poročevalstvo.

In je prišla Helena. No, vaše slavno imitiranje Helene Blagne.

Ja, kar naenkrat so na televiziji slišali, da je tam nekje neko dekle, ki imitira Heleno Blagne, kar mi je najverjetneje res odprlo marsikatera vrata.

Če želite, lahko že jutri iz mene naredite čarovnico

Če se za hip še vrneva k novinarstvu ... So slovenski mediji dobro speljali škandal med Maraayo in Niko Zorjan?

Smo v situaciji, ko mediji pravzaprav capljajo za družabnimi omrežji, torej pravzaprav sploh ni več pomembno, kako so mediji pokrivali to afero, saj se vsi pogovarjamo samo o tem, kaj je kdo napisal na družbenih omrežjih. In tam se je zgodil linč. Med spremljanjem vsega tega sem bila precej zadržana. Videlo se je, da ko nekdo nekaj naredi, lahko s tem odpre novo dimenzijo. Predstavljala sem si, kaj bi bilo, če bi se kaj takega zgodilo meni? Da bi se, recimo, zamerila nekemu ansamblu, ki ga v oddaji Z Jasno in glasno ne bi hotela obravnavati, ali pa bi to naredila na način, ki jim ne bi bil všeč. In bi dali na Facebook, češ da niso dovolj dobri za mojo oddajo. In potem bi se šele odprlo.

Lahko se ti zgodi linč, nekakšen val, ki se mu potem pridružijo vsi. Kot kamenjanje v srednjem veku. In kar naenkrat se oglasijo ljudje, ki na družabnih omrežjih navajajo, češ da si šel pred petnajstimi leti mimo njih, pa jih nisi pozdravil, na primer. Linč se lahko zgodi tudi zaradi enega samega prekrška, kot bi sedeli na sodu smodnika. Tudi o meni se je že marsikaj pisalo. In potem se v javne debate na družbenih omrežjih vključijo še tvoji sosedje, ki te vsak dan opazujejo, in razlagajo o tebi. Zadnjič sem nekje prebrala, da na hodniku vedno pozdravim in podobno. Še dobro. Vprašala sem se, kaj bi bilo, če jih slučajno ne bi pozdravila oziroma se po njihovem mnenju ne bi dovolj dobro odrezala. Bi to postala tema na družabnih omrežjih? Kjer bi me potem seveda množično razcefrali. Je pač tako, da lahko danes moji sosedje preko družabnih kanalov celemu svetu povedo, kar želijo, in to je kar zastrašujoče. Sama se vzdržim komentiranja na Facebooku. Kaj naj pišem in pametujem o stvareh in zadevah, o katerih imam lahko tudi napačne oziroma nepopolne informacije. Ampak danes lahko vsak napiše vse. Če želite, lahko že jutri iz mene naredite čarovnico. Pod objavo bo 600 komentarjev, oglasi se lahko vsak, s katerim sem v življenju kdaj imela opravka. Takrat lahko vsi s čimer koli prilezejo iz svojih lukenj, in to je kar nevarno. Jutri sem torej lahko na vrsti jaz ali pa vi.

Ste prebrali knjigo Ravnateljeva hči? Izpoved hčerke akterja izvirnega mariborskega škandala, linča, ki se je končal s samomorom? V poduk vsem, ki delamo v medijih.

Nisem še prebrala, a sem tudi o tem primeru veliko razmišljala. Če se bo jutri grdo pisalo o meni, kaj bom naredila? Res moraš imeti debelo kožo, da marsikaj pogoltneš, in veliko moči, da ne dopustiš, da se te res dotakne. To bi svetovala vsakomur, ki dela na področju javnega. Treba je iti naprej.

Čutite seksizem, mačizem? Smo do žensk bolj neizprosni?

Ne do vseh. Spol, vsaj mislim, tukaj ni ključen. Kot rečeno, danes lahko vsi napišejo vse, tudi laži, potem si pa na potezi ti, da dokazuješ, da nekaj ne drži.

Veliko vsega nas zanima o vas, tudi o zakonskem, partnerskem življenju. Kako zgraditi zid okoli svoje zasebnosti?

To je kar težavno. Adut ljudi, ki delajo v medijskem prostoru, danes ni izobrazba ali to, kar znajo, temveč njihova osebna zgodba. Jaz pa tega ne želim ponujati. S tem se ne bom preživljala, kar pomeni, da bo pač treba delati. Ne morem vam prodajati svojih osebnih zgodb in s tem služiti. Raje delam. Raje bi na dan napisala deset člankov ali pa posnela ne vem koliko oddaj in vodila ne vem koliko prireditev, napisala deset pesmi, imitirala, kot pa da bi ljudem razkrivala, kaj vse doživljam. Ne zdi se mi, da je to nekaj, o čemer bi morali javno parlamentirati. Razumem, da to ljudi draži, ampak jaz želim služiti denar s tem, kar delam, ne s tem, da prodajam partnerja ali otroka. Včasih se vprašam, ali sem malo nora, a to se mi res zdi tako neumno. Danes je pravzaprav vse prodano, prodan imaš svoj dom, prodano imaš vse. Tako da jaz raje delam.

Kako pa se odločate, kaj objaviti na družbenih omrežjih?

Verjetno sem malo dolgočasna, ker družabna omrežja izkoriščam predvsem za to, da javnost seznanjam, kaj novega delam, kdo so moji gostje v oddaji. Najbrž je to povsem brezveze. Že zjutraj bi morala objaviti vprašanje za svoje sledilce, katere nogavice naj izberem. Ampak a smo se za to borili? Vse je prodano. Kot novinarje so nas izobraževali, da kapital ni pomemben, pomembna je le resnica. Danes pa si uspešen, če te kapital pokliče. Mladi ljudje niso vredni toliko, koliko so dobri po naravi, koliko so izobraženi, koliko so prebrali, uspešnost se meri s tem, ali te kdo pokliče in ti ponudi, da postaneš njihova reklama na dveh nogah. Nekoč so akviziterji prodajali po hišah. To pa je pravzaprav samo druga oblika. Lahko si hodeča enciklopedija, ampak šteje le to, koliko prodaš. In to se mi zdi kar grozljivo.

Nimam nobenih polnil, vse je naravno

Slovensko glasbeno, zlasti narodnozabavno sceno poznate v drobovje. Je prisotnega kaj lobiranja, pritiskov?

Vesela sem, če je slovenska glasba za koga dober biznis, saj to pomeni, da ji gre dobro, kar nam je vsem v interesu. Slovenska glasba je tudi slovenski jezik.

Ne vem, ali še kdo ponuja več minutaže slovenski narodnozabavni glasbi kot Veseljak, pomembno je biti na Veseljaku.

Od ansamblov bi - glede na to, da jih je ogromno, kar je super - pričakovala več ambicioznosti. Če bi sama znala peti in bi delala glasbeno kariero, bi svoje delo ponudila na način, da bi me opazili, imela bi opazne pesmi, opazen nastop, ljudje, ki prihajajo k nam in predstavljajo svojo glasbo, pa ... Pogosto se zdi, kot da njihova skladba ne gane niti njih samih. Nekateri imajo vse izdelano, to so tisti, ki so na vrhu, ki vedo, kaj bodo z novim komadom počeli. Večina mlade narodnozabavne scene pa je malce mlahava. Ne znajo niti dobro govoriti, se predstaviti. A ni to škoda? Veliko jih je in le še težko je ločiti vse Škržatke od Veselih ventilčkov, vse Petre, Anžete, Gašperje, ki igrajo neke inštrumente. Tudi jaz jih ne ločim več. Dajte torej po nečem izstopati.

Oba sva otroka 80-ih. Sam zadnje čase kar veliko razmišljam o lastnem odraščanju, o tem, da sem vedno starejši. Kako se kaj vi spopadate s to krizo srednjih let?

Tako, da to sprejemam kot del naravnega procesa. Morda se mi včasih vidi, da sem malce utrujena, kar bi se dalo zradirati. Sicer pa nimam nobenih polnil, vse je naravno. No, splošno znano je, da sem nekoč imela operacijo nosu, sicer pa nobenega botoksa, nobenih filerjev v ustnicah. Sem kar dovolj polna že sama po sebi. (smeh) Če pa se bom kdaj odločila poseči po čem, se že vnaprej opravičujem (smeh), morda bom želela le izgledati malce manj utrujena, bolj sveža. Ne čutim pa nobene potrebe, da bi bilo vse še večje in še bolj napihnjeno.

V kopalkah pa ste se za svoj Instagram že slikali. Kak pomislek pred objavo? Vedeli ste, da bomo mediji to v hipu zagrabili.

No, nisem ravno zagovornica tega, da bi morali ženske povsem zakrivati. Nikoli nisem bila. Sem se pa zavedala, da če bom v svoji karieri kazala dekolte, bodo v Sloveniji ljudje razmišljali, ali s tem kompenziram kak svoj manko. Bila sem zelo samozavestna mlada voditeljica. Vedela sem, da mi s stališča obrti nihče ne more karkoli očitati. Znam govoriti, znam brati in nastopati, vem, o čem govorim, ko nastopam. En dekolte mi torej ne more odvzeti moči in ne bom se zanalašč pokrivala, da bi vas kupila, da boste verjeli, da sem pametna. Vedela sem torej, da bom z dekoltejem izgubljala kredibilnost. Najboljše, da si nadenem še očala, da vas bom res prepričala v to, da imam nekaj v glavi. Ker če si pameten, se v Sloveniji pač oblečeš bolj konservativno. V neki delni goloti res ne vidim nič slabega in ženska je nekaj lepega. Zato si tega nisem dovolila kar vzeti. Veliko sem spremljala tuje televizije in v zabavnih oddajah se je povsod dalo videti nekaj kože. Tako v Italiji kot v Srbiji.

Mimogrede, a Helena Blagne je že kdaj videla kakšno vašo imitacijo v živo?

Mislim, da ni. Uf, v živo ... to ne bi bilo lahko. Čeprav, kot rečeno, moja imitacija je etična, čista. Pri Heleni se "usedam" na tiste njene elemente, ki so tako ali tako splošno znani. Če se ona v javnosti že sama šali na račun svojega levega profila, sem lahko tudi jaz glede tega mirna. Ne da bi mi bilo neprijetno, a vendarle se imitatorji na nek način tudi malce afnamo, kar morda komu ni všeč. Tako da najverjetneje bi mi bilo malce težko, če bi stala pred mano in me gledala, priznam.

Sem rahlo utrujena mati

Ste svojo ljubezen do Helene prenesli na naslednjo generacijo, na svojo hčer?

Otrok noče poslušati, kako pojem, zato tega doma ne smem početi prevečkrat. Sicer rada povem, da sem jaz tista, ki ima doma komando, a zdaj vidite, da je nimam, če še peti ne smem. Je bil pa bolj navdušen odjemalec mojega petja moj nekdanji maček. Enkrat sem med imitiranjem Helene doma tako padla not med petjem, da sem zamahnila z roko in nisem opazila, kako blizu je bil muc, ki je nato kar poletel po sobi. (smeh).

Poskušam ugotoviti, kakšen tip starša ste.

Sem rahlo utrujena mati, ker kdor dela, oprostite mi, je pač tudi malo utrujen. Delam z ljudmi in na koncu dneva si kdaj tudi izžet. Že moj brat je pred leti rekel, da mora, če hoče videti svojo sestro nasmejano, vklopiti televizor. Če ni razloga, da bi se smejala, se ne smejim. Tako da nisem ravno bomba dobre volje. Vzgajam s tonom glasu, ki ni vedno prijeten. In takrat, ko je ta ton dosežen, moja hči dobro ve, da je situacija resna in da mora pospraviti sobo. Kakšni prijateljici sem kdaj rekla, da zveni, kot da svojega otroka nekaj prosi. A bomo zdaj mi otroke prosili? Pa kam nas bo to pripeljalo? Ne trdim, da je pri meni vse popolno, a ko vidim, da nekaj ni v redu, ne prosim s cvilečim glasom, ampak precej jasno dam otroku vedeti, kaj in kako.

Zdi se mi, da so se straši z našo generacijo ukvarjali manj. Danes cel dan ustvarjajo logistiko, kaj bo otrok počel, kam ga bo treba peljati, kako ga animirati ...

Zabavati smo se morali sami. Pa tudi mi smo bili otroci, ki nam je bilo samo s tonom glasu dano vedeti, kako resna je situacija. Če je oče nekaj rekel, potem je tako tudi bilo. Tukaj ni bilo moči argumenta in razprave o tem, kaj bi in česa ne bi. Brez utemeljevanja. Vidim pa, da se sodobni starši zelo spuščajo v razpravo. Ampak ko začneš otroku pojasnjevati in utemeljevati neke svoje zahteve in prošnje, si že izgubil.

Prihajate iz stroge hiše?

Ni bilo treba, da bi bili do mene strogi, ker je bilo dovolj, da se je foter samo pojavil. Ko sem začutila, da ni zadovoljen, da recimo nekaj ni pospravljeno, sem se kar hitro lotila dela. Ni mu bilo treba veliko prositi, težiti, niti uporabljati kakšnih drugih prijemov. Generaciji, ki je danes v svojih dvajsetih, pa moraš vse utemeljiti. In potem se znajdem na polju, da moram ljudem, za katere se mi zdi, da bi morali samo ponižno stati in se učiti od nas starejših, nekaj utemeljevati in jih prositi, kar je seveda zelo civilizirano in verjetno nekaj normalnega, sama pa imam s tem nekaj težav, ker namreč te izkušnje nimam. (smeh) Ko sem prišla na Val 202, sem bila srečna, če je kdo od starejših kolegov rekel: "Ej ti, danes je neka novinarska konferenca, pojdi tja in prinesi izjave oziroma posnetke." Šel si, srečen, ker si to lahko naredil brez milijona vprašanj. Ko smo prišli na svoja prva delovna mesta, so bili seniorji za nas kralji. Danes je situacija drugačna, kajti ti 20-letniki, ki še po mleku dišijo, vstopajo v te hiše kot nekdo, ki vendarle ve več kot ti, saj obvlada družabna omrežja.